Tri mlade ženske po težki preizkušnji: 'Rak ne izbira več let'

V pogovoru so se nam pridružile tri močne ženske, ki v trenutku razsvetlijo vse okoli sebe. Alma Šerifović je stara 33 let, zaradi raka dojke ima za seboj osem kemoterapij, čaka jo preventivna odstranitev obeh dojk in še 10 let hormonske terapije. "Ampak bomo zmagali," pravi Alma.

30-letna Klara Čampa je zaradi raka dojke prestala že 16 kemoterapij, 25 obsevanj, odstranitev obeh dojk, trenutno pa je sredi osmih ciklov preventivnih kemoterapij. "Niti enkrat nisem pomislila, da tega ne bi zmogla," pravi Klara. Medse sta postavili 30-letno Leo Smrkolj, ki je zaradi raka limfe prestala močne kemoterapije, atipična pljučnica jo je vmes celo spravila v umetno komo. Ampak zdaj je vse že za njo.

Klinična psihologinja Vesna Radonjič Miholič pravi: "To so resnični junaki našega časa. Mnogo je ljudi, ki zbolijo za težkimi boleznimi, ki še do včeraj niso bile dobro zdravljene, pa jih danes ob terapijah, ob razvoju medicine, predvsem pa z lastnim angažiranjem uspejo obvladati. Pa ne samo obvladati. Kvalitetno živijo, mnogi celo pomagajo drugim."

"Jaz sem bila prepričana, da bom to premagala"

To pot so ubrale tudi moje sogovornice. Na družbenih omrežjih iskreno pišejo o tem, kaj doživljajo in s tem pomagajo drugim bolnikom in njihovim svojcem. "Na začetku se sploh nisem želela preko omrežij izpostavljati in to govoriti, ampak potem ko sem pa enkrat začela hoditi na onkološkega, ko sem videla, koliko mladih punc je tam, ki niso razmišljale tako kot jaz. Jaz sem bla prepričana, da bom to premagala, one pa so bile vse tako prestrašene, da ne bodo zmogle. Jaz sem si rekla, da je to treba dati ven," svojo zdravljenje opisuje Klara.

"Če ne drugega, se opomniš tudi na to, da ne glede na to, če še nisi star 50 let, kar naj  bi bilo ključno za raka dojke, ne zanemariš svojega telesa, da se poslušaš, da se pregledaš po vsakem tuširanju, ker rak ne izbira več let," pravi Alma.

"Največji izziv je ta, da je družba, v kateri živiš, tvoja okolica, družina. Ti so navajeni starejših ljudi, ki imajo raka in potem te hočejo dati v neke kalupe, kako bi se ti moral obnašati. Ampak tebe pa to polni, da se družiš z enako mislečimi ljudmi, zavedaš se, kako je življenje dragoceno, kako je vsak trenutek dragocen," dodaja Lea.

Žal je res tako, da nas na to opomni šele bolezen, pravi klinična psihologinja, saj veliko stvari počnemo zato, ker menimo, da jih moramo. "Zato, ker želiš priznanje od nekoga in misliš, da bi bil on vesel, če bi tako naredil. Potem v službi delaš veliko, pa še malo več in enostavno svojih meja ne poveš. In nenadoma si kot polžek, pod bremeni in več ne veš, ali je v tvoji hišici še kakšna tvoja želja ostala ali sploh ne more na plano," razlaga Radonjič Miholičeva.

Življenje je dragoceno

Zato so ti ljudje, ki živijo zdaj, za ta trenutek, naši učitelji življenja, meni, ker nas učijo, kako dragoceno je. "In potem ne bi nikomur več rekli nimam časa. Če nekaj nočeš narediti, povej, da nočeš ali pa ne ljubi se mi, ampak ne reci, da nimaš časa," še pravi.

"Rekla sem, da mi je to dano kot neka dodatna preizkušnja v življenju, da se okrepim, da sebe postavim na prvo mesto, da se začnem bolj ceniti, da malo drugače gledam na življenje," pravi Alma. "Začeli so mi govoriti: Klara ti si se čisto spremenila. Ja, logično da sem se spremenila, sej  mene je bolezen spremenila, ampak na boljše. Jaz se nisem postavila v vlogo žrtve, ker večina se postavi v to vlogo," pojasnjuje Klara. "Mislim, da nobena od nas ni nikoli razmišljala o tem, da bi umrla, ali pa da ne bi zmogla, ker življenje ti da samo toliko, kolikor lahko preneseš. Res smo velike srečnice, da imamo v odraslem življenju možnost, da vse sestavimo na novo. Tisto, kar hočemo, obdržimo in česar ne, spustimo," še zaključi Lea.

Zato si ne želijo pomilovanja, ne zaslužijo si ga. Živijo hvaležne za vsak nov dan in enako svetujejo vsem: ne čakati, da vas takšna diagnoza strezni, pravijo, začnite skrbeti zase zdaj, ne jutri.