(Umazana) tekma med Slovenci in Nemci za planinske poti in koče

Letos mineva 130 let od ustanovitve Slovenskega planinskega društva (SPD), predhodnika Planinske zveze Slovenije. Častitljiva leta praznuje organizirano planinstvo na Slovenskem, zahvaljujoč "raziskovalno-pustolovskemu in zgodovinsko-radovednemu" Dušanu Škodiču pa ima bralec, ki bo v roke vzel njegovo zadnjo knjigo z naslovom Triglav je naš, privilegij, da spozna, kaj se je dogajalo na naših tleh še pred ustanovitvijo SPD, kakšna je bila vloga nemških planinskih sekcij na Kranjskem, kakšno vlogo so odigrali Prijatelji gora iz Ljubljane ter Gorsko društvo Triglavski prijatelji iz Bohinja, kdo je gradil prvo kočo pod Triglavom, kakšen je imel vpliv Dragutin Dežman na razvoj organiziranega planinstva pri nas, o posledicah nacionalizma na Kranjskem, pa tudi o tem, da je bil SPD na začetku član Nemško-avstrijskega planinskega društva DÖAV, a je dve leti pozneje vodstvo SPD obvestilo Dunaj, da izstopa, s čimer se je začelo obdobje tekmovanja, nagajanj in številnih trenj med slovenskimi in nemškimi planinci. To je le nekaj od tem, ki jih na izredno zanimiv način razkriva Škodič radovednemu bralcu. 

Leta 1958 je izbruhnil požar na sedežu Planinske zveze Slovenije, v njem pa je bil uničen celoten stari arhiv SPD. Škodič, ki je raziskoval življenjsko pot alpinista Klodwiga Tschade, je čisto po naključju v sosednji Avstriji nepričakovano odkril pravi arhivski zaklad. Namreč, v Innsbrucku je leta 2021 našel pisno korespondenco in številne dokumente Slovenskega planinskega društva, ki jih je le-to pošiljalo v Avstrijo. To, da je bil SPD na začetku del DÖAV, je bilo presenetljivo odkritje, nekaj, kar je bilo zamolčano. S pomočjo odkritega arhivskega gradiva je Škodič na novo osvetlil čas od prvih poskusov organiziranega planinstva pri nas do konca prve svetovne vojne. "Namen te knjige, ki obravnava slovenski narod v povezavi z našimi gorami do konca prve svetovne vojne, ni poskus spreminjanja planinske zgodovine ali rehabilitacije zaslug ljudi, ki so izginili iz spomina, ker so postali pripadniki sovražnega naroda. Z njo želim zapolniti razpoke v času, da bo vse skupaj dobilo pravi smisel."

Avtor raziskuje in v knjigi odkriva obdobje v tedanji narodnostno pisani monarhiji. Predstavi osebe, ki so imele pomembno vlogo za razumevanje tistega časa in dogajanja. O svoji knjigi pravi: "Njena zgodba je pod kožo človeško krvava in mnogo bolj zanimiva kot tista, ki smo jo poznali. Ustvarjali so jo resnični ljudje, s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Predvsem pa je logična in brez sivih lukenj." Ter dodaja: "Kdaj, če ne zdaj ob visoki obletnici, je končno čas, da ji pogledamo v oči? Že zaradi naših planinskih in alpinističnih prednikov, ki so v njej odigrali aktivno vlogo in Slovence umestili med pomembne alpske narode ..."

Zgodba slovenskega planinstva kot boj Kekca z Bedancem in Pehto

V uvodu Škodič ugotavlja, da bi lahko bila Vandotova pripoved o junaškem Kekcu prenesena zgodba mladega SPD. Podobnost je skoraj prevelika, da bi bila povsem izmišljena, pravi Škodič. Mojca, Rožle, Kosobrin so predstavniki domačega ljudstva, ki živi skromno, z naravo in v slogi. Na drugi strani pa sta strašni Bedanec, ki je prišel iz tujih krajev in ustrahuje ljudi okoli sebe, kar lahko povežemo s priseljenimi Nemci, ter Pehta, zlobna in zagrenjena, a hkrati zdravilka, ki jo lahko povežemo s slovenskimi intelektualci, ki so se šolali v tujini in ob vrnitvi v domovino zaradi ponemčenosti postali izgubljeni za domovino.

Na okoli 300 straneh bralec najde ogromno zanimivih informacij. Škodič predstavi začetke turizma v naših gorah, vlogo Valentina Staniča, Henrika Tume ter Juliusa Kugyja za razvoj planinstva in alpinizma pri nas. Kdo je gradil prve planinske poti in koče v naših gorah, kdo so bili prvi vodniki, kako pomembna je bila vloga Jakoba Aljaža in kdo je bil 'Aljaž' Kamniško-Savinjskih Alp. Podrobno in hudomušno opisuje nacionalne zdrahe, ki so se bile okoli naših gora, pa zakulisne igre in nagajanja, ki so potekala. Kdaj in predvsem zakaj so v naših gorah začeli koče graditi Čehi, kako so s tem uspešno preganjali Nemce z naših gora. Pa obdobje Frana Tominška, pod katerim je SPD doživel velik razcvet. 

Po vzoru iz tujine so tudi pri nas načrtovali zobato železnico na Triglav

Izredno zanimivo je tudi Škodičevo pisanje o tem, kako je sploh prišlo do ideje, da bi na Triglav zgradili zobato železnico ali električno vzpenjačo, vse skupaj pa pospremili še z gradnjo ustreznega gostinsko-nastanitvenega objekta. Das Triglavbahnprojekt, kot ga je leta 1907 poimenoval konstruktor Fritz Steiner, je kmalu dobil dovoljenje za izdelavo, a je Steiner ugotovil, da bo gradnja izredno zahtevna in draga. Izdelal je dve možnosti – prva je bila cestna varianta z vzpenjačo, druga pa železniška proga, in sicer klasična ozkotirna železnica v prvem delu, nato pa zobata železnica do končne postaje na višini 2850 metrov. Že takrat so namreč vedeli, da je v turizmu veliko denarja in za obisk naših gora je bilo že ob koncu 19. stoletja veliko zanimanja tudi med tujci. A projekt je ostal zgolj na papirju, saj sta vse načrte prekrižala prva svetovna vojna in razpad cesarstva. Marsikdo se verjetno strinja, da je bilo to, vsaj z vidika zaščite naših gorskih biserov in simbola našega naroda – Triglava, še najbolje.

Prvi alpinisti označeni za samomorilce

V drugem delu knjige se Škodič posveti začetkom alpinizma pri nas. Pojasnjuje, zakaj smo Slovenci zaostajali na tem področju, kako je vodstvo SPD sprva na alpiniste gledalo kot na samomorilce in spomni na Jakoba Aljaža in na njegov izbruh jeze, ko je nekoč dejal, da bo pod Triglavsko severno steno nabil tablo z napisom: Plezanje čez Triglavsko severno steno je pod smrtno kaznijo prepovedano! Namreč, med prvimi alpinisti je bilo takrat veliko smrtnih nesreč. Podrobneje predstavi življenjsko pot in dosežke vrhunskega alpinista Klodwiga Tschade ter njegovih sodobnikov. In če še niste vedeli, boste v knjigi izvedeli, zakaj je tako opevana in zahtevna Nemška smer v resnici avstrijska.

Po koncu prve svetovne vojne in razpadu monarhije ni bilo več nevarnosti, da bi Nemci germanizirali naše gore. A je vojna zarezala v slovensko ozemlje, saj je Italija dobila tretjino našega ozemlja in prebivalcev, po plebiscitu pa smo ostali še brez Koroške. Ta razkosanost naroda je močno zarezala v planinstvo na naših tleh. SPD je ostal brez pomembnega dela svojih koč in poti. Na Rapalsko mejo in planinske koče v njeni bližini pa se je naselila obmejna vojska. Čas veselja, da smo se znebili hlapčevskega odnosa od monarhije, tako ni trajal dolgo. Pa vendar planinstvo na Slovenskem ni zastalo in čeprav so tako Hrvati kot Bosanci imeli svoje prvo planinsko društvo ustanovljeno pred nami, je SPD v novi kraljevini prevzelo vodilno vlogo pri popularizaciji planinstva. 

Avtor je za knjigo izbral pomenljiv naslov in tudi malce provokativno naslovnico. Fotografija dekleta, ki veselo kraca po Aljaževem stolpu, je nastala leta 1919, nekaj mesecev po razpadu monarhije. Počečkan in razpadajoč stolp odraža realno stanje tedanjega planinstva in je bil v tistem trenutku še zelo oddaljen od slovenskega nacionalnega simbola. "Kratek in udaren naslov, ki je hkrati moto celotne knjige, v sebi skriva paradoks predzgodovine našega organiziranega planinstva in alpinizma pred razpadom monarhije. V primeru Slovencev in Nemcev, ki so se borili za naše gore, slika ni bila črno-bela. Seveda je nacionalizem vse skupaj dvignil na popolnoma drugo raven in dejanja so postajala vedno bolj nesramna. V knjigi predstavim zakulisne zdrahe in medsebojna podtikanja, ki so se ohranila v zaupnih dokumentih. Hkrati pa je nesporno, da so oboji, tako Slovenci kot domači Nemci, ki so bili večinoma slovenskega rodu, deželo Kranjsko, njene gore in Triglav z vsem srcem imeli za svoje."

Dušana Škodiča in njegovo planinsko raziskovanje lahko spoznate tudi v najnovejšem podkastu PZS V steni. V sredo, 22. novembra, ob 12. uri pa bo avtor knjigo pospremil med bralce na Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani.