Triglavskega ledenika v dveh mesecih ne bo več: poglejte zadnje koščke

Ledenika pravzaprav že več desetletij ni, pojasnjuje geograf mag. Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Kot opisuje, lahko trenutno vidimo še zadnje koščke ledu nekdanjega Triglavskega ledenika. Kot ponazori, je prostornina ledenih kosov le še 10–15 m3. Včasih so ga primerjali z nogometnim igriščem, zdaj pa lahko opazujemo dobesedno še zadnje koščke vidnega ledu.

Na območju nekdanjega ledenika, kjer je malo bolj položno, je debela plast grušča, pod njo pa je skritih še nekaj manjših krp ledu, velikostnega razreda do nekaj sto kvadratnih metrov: "Te ledene krpe bodo mogoče še vztrajale nekaj let. Gre za fosilni led, ker je nekako že kot fosil, kot nek ostanek preteklosti, ki se pač tam skriva." Kot izpostavlja, se s tem 80-letno inštitutsko opazovanje ledenika na površju zaključuje.

Že konec prejšnjega stoletja so pričakovali, da bo ledenik izginil v naslednjem desetletju. Pa so bile zime prvo desetletje tega stoletja nekoliko bolj snežne, temperature vsaj v visokogorju pa okrog dolgoletnega povprečja. Rapidne spremembe pa beležimo zadnjih 10, 15 let, ko so se temperature naglo dvignile. Ko so leta 2020 jemali vzorce, je bil na enem delu led debel več kot štiri metre, leta 2023 pa na istem delu sploh ni bilo več ledu, razlaga. Ta led je bil star okoli 300 let, torej je v enem letu v dolino odteklo tisto, kar je nastajalo več stoletij. "Tako da smo pričakovali, da bo ledenik izginil. Sploh seveda potem, kar se je letos dogajalo drugod po svetu. Celo poletje smo spremljali nadpovprečne temperature." Kot dodaja, je povprečna letna temperatura zraka na Kredarici od leta 2022 stalno nad lediščem in zelo verjetno bo tako tudi ob koncu letošnjega leta.

Zadnje raziskave potrjujejo, da od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej nov led sploh ni več nastajal. Kot pojasnjuje Pavšek: "Skratka, tam gor je bilo samo tisto, kar je nastajalo v prejšnjih stoletjih in je potem bilo po vsaki snežni sezoni pokrito z bolj ali manj debelo snežno odejo. Problem je seveda takrat, ko je slaba zima z malo snega in ji sledi pretoplo poletje. In ta sneg zadnje zime izgine s površine ledenika; takrat je ledenik še posebej občutljiv in ranljiv. Nanj pada grušč, zadnja leta smo imeli tudi saharski pesek, prah. To vse povzroči, da postane to svetlo telo temnejše in je še bolj dovzetno za taljenje."

"V našem delu Alp imamo prenizko nadmorsko višino, da bi imeli prave ledenike, ki bi še vztrajali. In tudi te ledeniške krpe, ki so bile, so nastale zaradi tega, ker smo imeli po eni strani dosti senčno lego, predvsem ledenik pod Skuto, ki je zaenkrat še v enem kosu, čeprav ga je manj kot pol hektarja. Letos je tudi ta ledenik zelo 'pobralo'."

Obstajale so tudi ideje o tem, da bi Triglavski ledenik pokrili s posebno tkanino, da bi s tem nekoliko zadržali taljenje. A če imate naravni spomenik, ne morete početi vsega, kar se spomnite, to ni etično: "Narava je večna, ampak posamezne sestavine narave pa niso. In tega objekta ni več. Ne vem, če še ima smisel, da temu še rečemo Triglavski ledenik. A verjetno bo zemljepisno ime vseeno ostalo v spomin. Tudi bližnji Ledeniški preval, prek katerega gre večina planincev na vrh Triglava."

Sedaj so, kot opisuje, že nekaj časa v središču njihovega zanimanja jamski ledeni prostori in tamkajšnji led. V Sloveniji imamo več kot 200 jam, v katerih je led. Nekatere od teh raziskujejo, sedaj že čakajo na prve rezultate analiz. In kot opozarja, se že tudi v podzemlju, kjer velja, da je mikroklima zelo stabilna, opažajo velike spremembe. Tudi led v teh jamah se bo, kot ocenjujejo, verjetno v obdobju nekaj desetletij stalil. Kot doda Pavšek, bo v prihodnje zanimivo opazovati Triglavsko brezno, saj je videti, da imamo v njem opravka z enim največjih jamskih ledenih teles v Alpah.

Kot izpostavlja Pavšek, je delež ledeniške vode pri nas sicer neznaten, a še vedno, če to združimo s snegom, lahko to nekoliko odloži hidrološko sušo. Sploh če imamo opravka s sušnim poletjem, sta sneg in led pravzaprav edina površinska vodna vira, ki sta na voljo. Zdaj tega ni več in smo poleti res skoraj v celoti odvisni od padavin in pa seveda podtalnice. Že pred leti so morali nekatere planinske poti zaradi umika ledenika prestaviti, obetajo pa se zelo velike težave z vodooskrbo visokogorskih planinskih koč. Te morajo resno razmisliti o tem, da si naredijo zaloge spomladi in jeseni, da jo bodo imele na voljo poleti, ko so odprte. Kot poudarja, mora upravljavec Triglavskega doma na Kredarici tudi resno razmisliti o zmanjšanju kapacitete prenočišč, saj je pritisk na višku planinske sezone prevelik; pri številu obiskovalcev je treba upoštevati tudi razpoložljivost vode.

Pri tem je poudaril tudi problematiko odpadne vode iz planinskih koč, saj številne 'prej zavohaš' kot zagledaš. Vode iz Triglavskega ledenika odtekajo v Vrata, se pravi na stran Save Dolinke, in v dolino Voje, na bohinjsko stran, v Savo Bohinjko. Kar pomeni, če ne bodo uredili urejanja čistilnih naprav, odplak, drugače, kot je zdaj, ne bo dobro. Reki bi lahko bili onesnaženi že v zgornjem toku, s tem pa se ni za 'igrati', saj ko enkrat zaznamo takšno onesnaženje, traja zelo dolgo, preden se to v visokogorskem kraškem območju očisti po naravni poti.

Težave pa se ne ustavijo le pri domači meji. Pri nas bi lahko težava nastala tudi z vodnatostjo Mure in Drave, ki se v velikem delu polnita z vodo iz večjih ledenikov v sosednji Avstriji. Ti pa se tudi tam naglo krčijo.

V Alpah – Švica, Francija, Avstrija – bo imelo lokalno prebivalstvo še večje težave z izginjanjem ledenikov, saj bo to pomenilo težave za oskrbo s pitno vodo, svari. Ko ledeniki izginejo, se razgali nestabilno površje, ki je bilo prej pod njimi. In bilo je zmrznjeno, ker gre večinoma za permafrost, stalno zamrznjena tla, in seveda potem nanj še pritiska ledenik, gmota ledenika. In ko to izgine, je to vse izpostavljeno procesom na površju, eroziji in močnim padavinam, gravitacijskim procesom, ki so povezani s silo težnosti, našteva.

Kot sklene, se ljudje premalo zavedamo, da ni nič večnega in da imamo naravo za preveč samoumevno, da se do nje še vedno vedemo, kot nam ustreza, in iz nje vzamemo, kar potrebujemo ter vanjo odvržemo, česar ne: "Morali bomo iz cone udobja in generacije, ki prihajajo, bodo imele manj, kot so imele prejšnje. Pa ne mislim le na denar. Prikrajšane bodo tudi za lep pogled na ostanke nekdanjega ledenika, ko bodo letos izginili še zadnji koščki in jih ne bo več niti za 'ohladiti' pijačo. Zgledujmo se po naravi, ki deluje na dolgi rok. Pošilja nam signale, ki jih mi imenujemo naravne nesreče. Vzemimo si čas za naravo, zase, za drug drugega."