Božiček ali dedek Mraz? Morda Miklavž? Ali pa kar vsi trije? Starši so se v zadnjih letih znašli pred zanimivo težavo: v imenu katerega dobrega moža obdarovati otroke? Argument proti dedku Mrazu pravi, da je ruski izvozni artikel, ki ga je že pred 25 leti povozil čas. Božiček naj bi bil poosebljenje ameriškega potrošništva, medtem ko naj bi bi Miklavž preveč cerkven. Kaj od tega je res? In kdo od trojice ima najdlje domovinsko pravico v slovenskem prostoru?
Včasih so verjeli, da darila pod božičnim drevescem pušča Jezušček.
Ponekod na Primorskem poznajo tudi Befano, kar je vpliv iz sosednje Italije. Za tri kralje so dobivali darove v obliki hlebčkov kruha le otroci in tudi nekateri odrasli, ki so koledovali in tako izražali dobre želje in rodovitno letino.
"V preteklosti je obdaroval le en dobri mož, Miklavž. Pretežno otroke in mladino, in sicer s suhim sadjem, orehi, lešniki, rožiči in ponekod tudi s figuralnim kruhom v podobi Miklavža in/ali parklja," je dilemo razrešil etnolog Janez Bogataj, najbrž največji poznavalec šeg in navad na Slovenskem.
Miklavž, ki so si ga ljudje predstavljali z zlato mitro na glavi in škofovsko palico v rokah, je darila nosil 6. decembra.
Obdarovali so se tudi za božič, vendar Božička niso poznali. "Obdarovanje za božič ni izvajal nek kostumiran lik, ki mu danes pravimo Božiček, ampak nevidni obdarovalec, ki so mu zlasti v urbanih okoljih rekli Jezušček," je pojasnil Bogataj. Novoletno oziroma silvestrsko obdarovanje pa je po njegovih besedah zelo mlad pojav, navade prazničnega pričakovanja novega leta – silvestrovanja – namreč do začetka 20. stoletja sploh ni bilo.
Najstarejši je Miklavž, za njim je prišel dedek Mraz, šele nato Božiček
Kot smo že omenili, je najstarejši decembrski dobrotnik Miklavž. "Sledi mu dedek Mraz, ki se je ideološko "rodil" v zgodnjih 50. letih 20. stoletja, in končno še Božiček, ki smo ga papagajsko prevzeli iz globalne, pretežno potrošniške ponudbe," je jasen Bogataj.
Dedek Mraz ali oča Triglav
Je pa zato njegova podoba postala zelo slovenska. Najbrž vsi poznamo opis iz ponarodele otroške pesmice Janeza Bitenca "siva kučma, bela brada ..." A pravi "krivec" za dedka Mraza, kakršnega si predstavljamo danes, je akademski slikar Maksim Gaspari. Dobremu dedku, ki je bil takoj po vojni belolas in v beli opravi, je narisal košato sivo brado, na glavo mu je poveznil značilno kučmo – polhovko, za katero mu je zataknil zimzeleno rastlinje in pisane trakove, ter ga odel v ovčji kožuh, ki je bil ob robovih okrašen z značilnimi slovenskimi ornamenti. "Oblekel ga je v oblačilne kose, ki so bili značilni pretežno za alpski svet Slovenije," je pojasnil Bogataj. "Seveda mu je na cekar narisal peterokrako zvezdo in ne srce ali celo Marijin monogram, kar bi bilo za tiste čase povsem nesprejemljivo," je omenil danes že pozabljeno zanimivost. Kot vemo, je kasneje namesto cekarja dedek Mraz dobil značilno slovenski pleten koš, ki ga je napolnil z darili.
Za podobo dedka Mraza so izbrali naš, slovenski lik, pa čeprav stereotipen, in to moramo razumeti kot nekaj pozitivnega, meni Bogataj. Prve tri barvne razglednice z likom dedka Mraza so izšle leta 1952, že kmalu pa so sledili tudi znameniti sprevodi dedka Mraza. Ti so se ohranili vse do danes.
Kako je dedek Mraz rešil božič
Dedka Mraza so k nam pripeljali po vojni, ko je nova oblast delala na tem, da bi božič utonil v pozabo. Poudarjali so praznovanje novega leta, medtem ko so božič povsem izrinili iz javnosti. To jim danes številni očitajo, Bogataj pa, nasprotno, meni, da je bilo to pravzaprav pozitivno. "S prepovedjo praznovanja božiča v javnosti je ta praznik ostajal v intimah družinskih okolij in ni zapadel v potrošniško mrzlico tako kot v drugem, zlasti zahodnem svetu," je pojasnil.
Bogataj: Si res ne znamo vzeti časa?
Konec 80. let je, kot omenjeno, potrošniški Božiček začel svoj zmagoviti pohod po slovenskih domovih. Tako se zdaj za otroška srca borijo trije dobri možje, ki – roko na srce – z izjemo Miklavža niso niti približno tako stari, kot si predstavljamo. In – posledično – je adventni čas postal predvsem čas obsedenega tekanja po trgovinah, njegov pravi pomen pa ostaja izrinjen v ozadje. Nanj je spomnil Bogataj: "To je obdobje priprave na enega največjih krščanskih praznikov in tudi konca tekočega leta, saj je bilo praznovanje božiča kar nekaj stoletij tudi konec leta."
"Med prevzetimi navadami tega obdobja je tudi obešanje adventnih vencev na vrata domov ali njihovo postavljanje v zasebne in javne prostore. To je prav gotovo novost v našem okolju, kjer smo sicer prvotno poznali okraševanje prostorov z zimzelenim rastlinjem in plodovi. Stare šege in navade se seveda spreminjajo, tako kot so se spreminjale tudi v različnih obdobjih zgodovinskega razvoja. Vendar pa so ljudje ohranjali jedro, rdečo nit, spreminjali in dodajali so določene oblike in vsebine," je še pojasnil Bogataj, ki mu današnje papagajsko prevzemanje vsega tujega nikakor ni po volji.
"Tudi pri prevzemanju raznih inovacij iz drugih kulturnih okolij, so vedno poskušali vsebino in oblike prilagoditi ali "pomeriti" svojim vsakdanjikom in praznikom, jim dati nek njihov značaj, torej razpoznavnost, drugačnost. In v tem je razlika z današnjimi časi, ko tako brez premislekov papagajsko prevzemamo vse mogoče in nemogoče globalne praznične vsebine, celo praznike v celoti. Pri tem smo pravi izumitelji izgovorov, med katerimi je najbolj pogost tisti, češ, da nimamo v sodobnem hitenju dovolj časa! In prav v tem je temeljno vprašanje prazničnega obdobja ob koncu leta: Ali zares ne znamo svojih siceršnjih obveznosti načrtovati tako, da si vzamemo nekaj časa tudi za pripravo na praznike, na obdarovanja, predvsem, da si vzamemo nekaj časa za vse tiste s katerimi sooblikujemo t. i. sodobna življenja in praznična obdobja v njih? Na srečo je med množico vedno tudi nekaj izjem!" je s pozitivno mislijo zaključil naš sogovornik.
Medtem ko je Miklavž darila nosil le pridnim otrokom, za ostale pa je imel pripravljene šibe, je dedek Mraz obdaroval vse. Sploh v prvih letih, ko so močno poudarjali enakost med ljudmi, so bila darila za vse enaka. Miklavž je nastal po podobi resnične osebe, svetega Nikolaja oziroma Miklavža, ki je okoli leta 280 živel v Myri na območju današnje Turčije. Odlikovala ga je izjemna radodarnost in čut za sočloveka. Legenda pravi, da je vse svoje podedovano bogastvo razdelil med reveže. Znan je kot zaščitnik otrok in mornarjev.
|
KOMENTARJI (71)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.