Tudi otroci in mladostniki so pod stresom: kako ga prepoznati in kako pomagati?

Večina meni, da stres prizadene le odrasle. A temu ni tako, opozarjajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Ugotavljajo namreč, da obremenjenost in stiske otrok in mladostnikov pogosto izvirajo iz nejasnega, negotovega in protislovnega položaja otrok in mladostnikov v naši družbi, razpada zavezujočih pravil in življenjskih usmeritev, podaljševanja in zahtevnosti šolanja, vse večjih družbenih, starševskih in lastnih pričakovanj, nenehne potrebe po dokazovanju in uspehu za vsako ceno.

Otroci niso najbolje prilagojeni na doživljanje velikih obremenitev, negotovosti in z njimi povezanega stresa in stisk, zato se že v mlajšem obdobju lahko pojavljajo različne težave ali motnje, opozarjajo v NIJZ.

"Ugotavljamo, da so največji stresi pri otroku in mladostniku pogosto povezani s šolo, zato je pomembno, da otroke učimo, kako se soočati s stresom v šoli, kako se sproščati in se zavedati svojih misli, čustev in reakcij," pravi Helena Jeriček Klanšček z NIJZ. Pri tem opozarja na zelo pomembno vlogo družbe, staršev in šole, pa tudi učitelja, ki lahko pomaga učencem prepoznati znake stresa in jih nauči različnih strategij za spoprijemanje z njim. Pomembno je tudi, da učitelj najprej sam pri sebi prepozna stres in si zna pomagati. Razlikovati mora med tem, kaj je njegov problem in kaj je problem učenca; kaj lahko za to naredi vsak sam in kaj v medsebojni interakciji učenec – učitelj in učitelj – starši.

Ni lahko prepoznati stresne motnje

Prepoznavanje stresnih motenj se morda zdi enostavno, vendar ni tako. "Svojevrsten izziv je, kako prepoznati, da smo sami pod stresom, in kako si pomagati. Velik izziv pa je tudi, kako pomagati drugim. Pri otrocih in mladih je to še težje, saj so nekateri znaki stresa lahko enaki kot so znaki povsem običajne mladostniške krize ali lažje duševne motnje," je pojasnila Jeriček Klanščekova.

Kdo je bolj ranljiv?

Dodaja, da je poleg tega obdobje otroštva in odraščanja zaradi telesnih, duševnih in drugih sprememb že samo po sebi zahtevno in stresno. Poleg tega se otroci in mladostniki soočajo z vedno novimi zahtevami, pričakovanji, obveznostmi, ki jim jih nalaga njihova neposredna okolica. Nekateri se v tem burnem obdobju znajdejo bolje, se prilagodijo in učinkovito odzivajo, drugi pa so pri tem manj uspešni ali celo neuspešni. "Bolj ranljivi so tisti otroci in mladostniki, ki v družini nimajo ustrezne ekonomske, socialne in druge opore in ki imajo težave šoli," je opozorila.

Poudarjanje pozitivnih vidikov

Vse bolj se poudarjajo pozitivni vidiki duševnega zdravja, npr. pozitivna samopodoba, zadovoljstvo, sprostitev, učinkovita komunikacija, izražanje čustev in podobno. Ne govorimo več toliko o premagovanju, ustavljanju, obvladovanju stresa, ampak o spoprijemanju s stresom, soočanju tukaj in zdaj, čuječnosti, skrbi zase, zavedanju svojih misli, čustev in reakcij, zdravilnih učinkih smeha, uravnoteženem življenju in tako dalje, poudarjajo na inštitutu.

V NIJZ so zato nadgradili priročnik "Ko učence strese stres". Gre za priročnik, ki je namenjen učiteljem, da bi lahko prispevali k učinkovitemu spoprijemanju učencev s stresom in krepitvi njihovega duševnega zdravja. Priročnik je sestavljen iz teoretičnega dela, ki obsega poglavja npr. o tem kaj je stres, kaj stresa otroke in mladostnike, kako se kaže stres pri otrocih in mladostnikih, o načinih spoprijemanje s stresom, kaj lahko naredi učitelj itd., in praktičnega dela – vaj za različne priložnosti, ki jih lahko učitelj uporabi pri mlajših ali starejših učencih, ki vključujejo spodbujanje razmišljanja o sebi, pomagajo pri prepoznavanju znakov/simptomov stresa in učijo različnih načinov spoprijemanja s stresom itd.

Čuječnost

Novost prenovljenega priporočnika je poglavje o čuječnosti. Kaj sploh je čuječnost? Gre za življenjski pristop, ki pomeni nepresojajoč, sprejemajoč odnos do lastnega notranjega doživljanja, in predstavlja način za drugačno doživljanje stresorjev in lažje spoprijemanje s težavnimi življenjskimi dogodki, pravijo v NIJZ.

"Čuječnost pomeni vzeti si čas zase, posvetiti se sebi in svojemu doživljanju v sedanjemu trenutku, tukaj in sedaj, iz položaja nepristranskega opazovalca, brez poskusov, da bi svoje doživljanje spremenil. Vse to posamezniku omogoča, da se zaveda subjektivnosti svojih misli in čustev ter dejstva, da so vsa občutenja v življenju prehodna in minejo. Na ta način lahko prepozna tudi svoje negativne vzorce mišljenja in čustvovanja, še preden ga potegnejo v vrtinec negativnega razpoloženja in prevzame nadzor nad svojim življenjem," je razložila Maja Bajt z NIJZ in dodala, da nam čuječnost omogoča izstopiti iz ustaljenih, naučenih in pogosto škodljivih vzorcev, s tem pa se zavemo, kaj se v tem trenutku zares dogaja in izberemo vedenje, ki je takrat najprimernejše.

Biti v stiku s seboj

Biti čuječ pomeni biti v stiku s seboj, kar nam pomaga pri zgodnjem prepoznavanju slabega počutja, poveča toleranco do negativnih čustvenih stanj in vodi do sprememb v vzorcih mišljenja in odnosa do svojih misli. Poleg tega omogoča uporabo različnih spretnosti za spoprijemanje in prepoznavo zgodnjih znakov problemov, omogoča biti v stalnem stiku s samim seboj, krepi občutja notranjega miru, sprostitve in občutja stabilnosti.

"Številne raziskave kažejo pozitivne učinke čuječnosti tudi pri otrocih in mladostnikih, saj pripomore k otrokovi boljši pozornosti, boljšemu kratkoročnemu spominu in posledično uspešnejšemu učenju, poleg tega pa tudi zavedanju notranjega in zunanjega dogajanja, samorefleksiji (kaj mislim? vidim? čutim?), razumevanju kako delujejo misli in čustva, manjši impulzivnosti. Dolgoročno pripomore tudi k boljšemu splošnemu počutju in manjšemu občutenju stresa ter boljšim medosebnim odnosom, saj boljše opazovanje in razumevanje sebe pozitivno vpliva tudi na boljše razumevanje drugih," je navedla Bajtova.

Kako "prakticirati" čuječnost?

Čuječnost je vadba zavestnega življenja – boljšega zavedanja zunanjega okolja (vonjev, zvokov, tega, kar vidijo, svojega gibanja) in notranjega doživljanja (misli, čustev). Pri otrocih in mladostnikih vadimo/krepimo predvsem posamezne elemente čuječnosti: čas zase, za razmislek, za umiritev; usmerjanje pozornosti, zavedanje in sprejemanje zaznav iz zunanje okolice; usmerjanje pozornosti, zavedanje in sprejemanje notranjega doživljanje (misli, čustva), brez presojanja in spreminjanja; opazovanje sebe iz vidika tretje osebe; zavedanje dogajanja "tukaj in sedaj"; zavedanje, da vse misli in čustva naposled minejo, so še sporočili iz NIJZ.