Istanbulska konvencija. Številni še vedno ne vedo, kaj to pravzaprav je. Gre za mednarodno pogodbo, ki zagotavlja celovito zaščito žensk pred vsemi vrstami in oblikami nasilja. Konvencijo je med prvimi že leta 2011 podpisala tudi Slovenija, a je do danes še ni ratificirala. Konvencijo je sicer podpisalo 22 držav, ratificiralo pa 14, pojasnjuje predstavnica društva SOS telefon Špela Veselič.
V Sloveniji se zapleta, ker bi morali sprejeti dodatne pravne norme, ki bi kriminalizirale določena dejanja, med njimi zgodnje in prisilne poroke ter pohabljanje ženskih spolnih organov. Po mnenju Veseličeve bi se zato politika morala vprašati, kaj se lahko stori za usklajenost zakonodaje in konvencije.
V Sloveniji največji problem nasilje za štirimi stenami
Četrtina žensk v naši državi je od svojega 15. leta imela izkušnjo s fizičnim nasiljem, 92 odstotkov povzročiteljev je bilo njihovih partnerjev, opozarjajo v Društvu SOS telefon. Ker pa 85 odstotkov primerov nasilja v partnerskem odnosu traja dalj časa, ženske pa bistveno pogosteje ubijejo njihovi nekdanji ali sedanji partnerji kot kdor koli drug, se Veseličevi ne zdi sprejemljivo, da žrtve ostajajo same. Hkrati se ji zdi nesprejemljivo normaliziranje nasilja in pa porazdelitev krivde med oba partnerja.
V takšnem odnosu moški partnerico razume kot lastnino
Kot opozarja, strokovnjaki ob umorih žensk v medijih govorijo o ekscesu, umoru iz ljubosumja. A tovrstni umori niso izolirani incidenti, temveč gre ponavadi za "dokončno dejanje v dalj časa trajajočem procesu". Jasna Podreka z ljubljanske filozofske fakultete, ki je v doktorski disertaciji analizirala 24 kazenskih spisov umorov ali poskusov umorov partneric, je opozorila, da so tudi moški sicer žrtve partneric, vendar se je marsikdaj izkazalo, da je bila storilka dolga leta žrtev nasilja svojega partnerja.
Sama se pri vzrokih za taka nasilna dejanja skuša izogibati izrazu ljubosumje, saj da gre za posestniško držo, dominacijo in nadzor. Čeprav so storilci heterogena skupina, so jim pogosto skupni pogledi na odnose med spoloma in vlogo ženske, partnerico razumejo kot lastnino. Morilsko vedenje se pogosto sproži ob neizpolnjevanju zahtev. Navedla je primer, ko je sodišče ugotovilo, da je bil zadnji povod za kaznivo dejanje dejstvo, da je ženska svojemu partnerju rekla, da mu ne več prala in kuhala.
Storilci po njenem v veliki večini primerov nimajo uvida v svoje dejanje, veliko jih je nasilnih le v zasebni sferi. Težava je tudi v tem, da žrtev sama prikriva nasilje ali pa ga celo razume v kontekstu njene ženske vloge v odnosu kot podrejene. Tukaj je še okolica, ki se v te zadeve ne želi vmešavati, kar vodi do podcenjevanja tveganja, čeprav je storilec kaznivo dejanje tudi napovedoval, a se te grožnje ni jemalo resno.
Policisti usposobljeni za ravnanje ob družinskem nasilju
Namestnica generalnega direktorja policije Tatjana Bobnar pa poudarja, da se policiste že vrsto let usposablja za ravnanje v primerih nasilja v družini. Ker se je v razpravi ugotavljalo, da je policija nasilnega partnerja obravnavala že pred umorom ali poskusom umora, je Bobnarjeva dodala, da se v policiji ob vsakem ugotovljenem nestrokovnem ukrepu odredi notranji nadzor.
