Tudi uporniška Ljubljana je imela svojo 'Alo Alo' gostilno

Bleščeč nasmeh mladega dekleta v črno-beli podobi je v avli pozdravljal generacije ljubljanskih šolarjev, ki so vsako jutro vkorakali v osnovno šolo v Zeleni jami. Tokrat pod njenim portretom stoji tudi preprost lesen stol. Tisti, na katerega so jo leta 1942 po zasliševanju in pretepanju za zidovi tovarne Saturnus posadili italijanski vojaki.

Pri njej so našli gradivo odporniškega gibanja, za kar je plačala z življenjem. Na tem stolu so jo ustrelili, ko je bila stara komaj 22 let. Vida Pregarc je postala simbol upora okupirane Ljubljane, edinega glavnega mesta, ki je bilo med drugo svetovno vojno obdano z žico. 

Po Vidi Pregarc so posthumno poimenovali osnovno šolo in ulico v bližini Saturnusa, njen portret pa je tudi prva stvar, ki jo zagledamo, ko vstopimo v prvi razstavni prostor razstave, poimenovane 1495 dni: Ljubljana med 2. svetovno vojno, s katero obeležujejo 80. obletnico konca morije.

V Mestnem muzeju Ljubljana so razstavo slavnostno odprli ta teden, na ogled pa bo vse do aprila prihodnje leto.

Nežen tenor in skrajno nasilje

"Eden prvih ukrepov je bila uvedba dvojezičnosti, pri čemer je bil na javnih napisih italijanski prvi, slovenski drugi, morala sta biti enako velika. To je bil del poskusa italijanizacije tega okolja," začne "dvojnost" prve sobe na razstavi opisovati kustos Blaž Vurnik.

Iz zvočnikov se sliši pridušen nežen napev tenorista Beniamina Giglija, ki je leta 1941 v prvih mesecih nastopal tudi v Ljubljani. "Ob okupaciji so Italijani poskušali ustvarjati vtis neke normalnosti, vsakdanjega življenja. Na drugi strani pa je to skrajno nasilje, ki se takrat že dogaja v Ljubljani," pokaže na prej omenjeno podobo ustreljene Vide Pregarc.  

Kanglica in vrsta za mleko na Celovški

Ljubljana postane mesto na meji med Nemčijo in Italijo: "Severno in zahodno od mesta neposredno praktično teče nova meja, kar je za Ljubljano pomenilo predvsem izgubo agrarnega zaledja, kar je nato skozi vso vojno povzročalo težave s hrano. Ljubljana je bila bolj lačno mesto kot druga mesta v Ljubljanski pokrajini," opisuje težke razmere, s katerimi so se prebivalci soočali v najtežjih časih.

Uvedeno je bilo strogo omejevanje porabe prehranskih izdelkov. Leta 1941 so nakaznice posamezniku mesečno omogočale prejem šestih kilogramov moke, kilograma riža in 0,7 kg sladkorja. Do leta 1945 so se te količine še znižale. 

To je na lastni koži občutil tudi eden od obiskovalcev razstave. "Najbolj se spominjam teh živilskih nakaznic in italijanske marmelade, v taki leseni škatli je bila. Pa kanglice in vrste za mleko na Celovški, ko si prišel na vrsto, pa mleka ni bilo več," se v preteklost vrne Marjan Sedmak, ki je bil takrat še otrok. 

Spominja se tudi italijanskih pušk in stiske, ko sta z materjo na Drenikovi od vagona do vagona vlaka, namenjenega v taborišče, iskala očeta. 

Preimenovanje ulic

Razstave ne sestavljajo samo neme podobe in pomenljivi predmeti iz tistega časa, ampak je mogoče prisluhniti tudi posnetim pričevanjem vpletenih ljudi. Denimo pokojnega Miroslava Stresa, ki je kot italijanski vojak prišel v Ljubljano tik pred kapitulacijo Italije. Primorski Slovenec, ki je bil mobiliziran.

Tla prekriva zemljevid Ljubljane z začetka okupacije, ko so Italijani že začeli spreminjati ulična imena. "Cesto 29. oktobra, kar je bil datum nastanka države SHS (Slovencev, Hrvatov in Srbov), so spremenili v Rimsko. Ime, ki ga nosi še danes. Petrarkova ulica, Dantejeva ulica, to so vse ulice, ki so jih oni preimenovali, ker so imele pač nek nacionalni pomen," našteva.

V kotu sobe, ki predstavlja organizacijo upora, stoji leseno tnalo, ob katerem čepi ena izmed obiskovalk, ki tako kot mnogi drugi pred njo nanj postavi košček raznobarvnega blaga iz košare na tleh. S pomočjo kladiva udari po železnem izbijaču s šablono za izrez peterokrake zvezde. Spomin za domov. 

Uporniška gostilna

Ogromna slika, ki prekriva celo steno v sosednji sobi, je posnetek gostilne Ivana Pirnata na Tržaški cesti. "Ni je več, saj so širili Tržaško, ampak to je gostilna, ki je stala na bloku, prav na meji, kjer je bila žična ograja. Na eni strani si vstopil v Ljubljani, na drugi strani si šel iz Ljubljane ven, zato je hiša dobila en tak pomen v odporu, tihotapljenju stvari za partizane. So pa vanjo hodili tudi Italijani," pripoveduje Vurnik, nam pa se pred očmi takoj začne risati podoba še ene odporniške gostilne, ki je dobila svetovni sloves.  

Govorimo seveda o seriji Alo Alo in Renéjevi krčmi v Nouvionu, kjer je gostil italijanskega stotnika Bertorellija in nemškega poročnika Gruberja, hkrati pa pomagal skrivati britanska pilota in tihotapiti stvari za francosko odporniško gibanje.  

Na razstavi je denimo na ogled tudi pletenka za vino iz Pirnatove gostilne, ki ima dvojno dno. Zgoraj je bilo natočeno vino, v spodnjem delu pa je bila skrita dodatna steklenica, v kateri je bilo prepovedano žganje, ki so ga v partizanski saniteti uporabljali kot razkužilo.

Ljubljana je predstavljala zaledje partizanske vojske

Vurnik nadaljuje z izpostavljanjem velike vloge žensk tako v Ljubljani kot v partizanskem odporu: "Konec leta 1942 je bilo okoli 10.000 moških iz Ljubljane zaprtih v taboriščih, kar je pomenilo, da so morale ženske prevzeti tudi tisti hujši del, bolj nevarne segmente upora."

Ljubljana je predstavljala zaledje partizanske vojske, tukaj so se zbirali material, hrana, medicinski pripomočki, se mobilizirali borci. Vse to so hoteli okupatorji preprečiti z obročem okoli mesta in so ga obdali z žico. Upodobljen je tudi čas nemške okupacije, zbrana so pričevanja taboriščnikov, prikazano je streljanje talcev kot skrajni ukrep terorja.

Nočno šivanje zastavic s peterokrako zvezdo

Ob portretu Leona Rupnika stoji tudi prikazovalnik, na katerem je zbranih nekaj deset objav s Twitterja (danes omrežja X), ko je bil Rupnik rehabilitiran. "Takrat se je tam vnelo strahotno primitivno obračunavanje. Seveda smo počrnili avtorje in tudi kakšna imena znotraj teh tvitov, ampak to je trenutek na razstavi, ko bi se lahko kdo vprašal, da bi bilo mogoče dobro razmisliti, kaj dajemo od sebe v javnost. Z obeh strani gre tukaj za eno tako zelo strupeno komunikacijo," opozarja Vurnik.

V noči z 8. na 9. maj 1945 so se šivale zastavice in izdelovale značke, ki so jih ljudje nosili naslednji dan, ko je v Ljubljano vkorakala osvobodilna vojska. "Te konkretne zastavice so bile obešene na Medvedovi v Šiški z nekega okna," kustos pokaže na vitrino. "Se je pa Narodna zaščita kot del OF pripravljala na ta prihod partizanov, pripravili so se celo na možne ulične spopade, do katerih, kot vemo, nazadnje ni prišlo," pokaže trak poleg zastavice, ki ga nosi tudi redar na ogromni sliki osvoboditve v ozadju.

Ustavi ga obiskovalka razstave, ki mu hiti pripovedovati, da ima tudi sama doma tako zastavico, ki jo je tisto noč šivala mati, oče pa je sodeloval pri Radiu Kričač, ilegalni radijski postaji Osvobodilne fronte, ki je na začetku vojne skrivaj oddajal v okupirani Ljubljani. 

Vsi sedeli na istem stolu

Poleg nje pa stoji svetlobni pano, ki je nazorni opomnik, da se za suhoparno besedo "vojna" skrivajo človeške usode. Na njem se menjujejo podobe iz fotografskega ateljeja na Cankarjevi ulici.

"Gre za portretne posnetke ljudi, ki so nastajali na istem stolu. Vojak pride v atelje in se fotografira za portret, da ga pošlje domov, da ga ima za spomin. In tukaj so praktično vse uniforme te vojne. Značilnost vseh teh konkretnih portretov pa je, da so to pravzaprav otroci. Če nekaj časa zremo v te fotografije, lahko v očeh opazimo, da bi bilo bolje, če se ti fantje ne bi gledali preko puškinih cevi, ampak bi v stik prišli na drugačen način,"  Vurnik zmaje z glavo.  

Prisluhniti morajo tisti, ki imajo v rokah škarje in platno

"Razstavo bi morale videti vse generacije, posebej pa mladi. In tudi odločevalci, taka razstava je opomnik tudi njim. Povsod divjajo vojne, povsod je nek kaos, povsod se razmišlja samo še o orožju, vendar je danes potreben mir. Pomen miru, kako ga vidimo, kako ga razumemo in kaj nas lahko zgodovina nauči," je ob odprtju razstave za 24ur.com povedal Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. "Tudi današnji ogromen obisk kaže, da se ljudje zavedajo, kaj je mir, odločevalci pa morajo spoštovati voljo človeštva, ki hrepeni po miru in blagostanju," je dodal. 

"Saj imamo vsi na nek način vpliv na to, kam gre družba, kako se razvija, kakšne so vrednote. Ampak nekateri imajo večji vpliv na to. Ljudje, ki imajo v rokah škarje in platno. In predvsem oni bi se morali posvetiti nekim vprašanjem, ki bi nam potem omogočila tudi boljšo prihodnost," se strinja tudi Vurnik.

Muzejski kustos ob tem izpostavi denimo italijanske obiskovalce, ki pridejo v Ljubljano. "Italijani se seveda učijo o drugi svetovni vojni, ampak ne toliko o tem, kakšna je bila njihova okupacijska politika. Ko pridejo sem, so sprva presenečeni, potem pretreseni. Verjetno jim ostane nek razmislek," ponazori.