Izziv našega podeželja: tujci ga občudujejo, Slovenci prezrejo

V Sloveniji je okrog 1100 turističnih kmetij in prav vsaka od njih skriva svojo zgodbo. Medtem ko večina obiskovalcev Gorenjske hiti proti Blejskemu jezeru ali v Kranjsko Goro, kjer se le stežka izognejo gneči, življenje na tamkajšnjih turističnih kmetijah teče počasneje. V osrčju narave in objemu gora se prepletajo tradicija, tehnologija, trdo delo in predani ljudje, ki svojim gostom ponujajo edinstveno izkušnjo.

"Pričakamo jih osebno, z dobrodošlico, jih pospremimo v apartma, jim ga razkažemo in pojasnimo, kako pri nas potekajo stvari ... Ne predstavljamo si, da bi nekomu samo dali ključ, mora biti osebni stik, saj ljudem veliko pomeni, da si vzameš čas zanje," ob zvokih harmonike in bogato obloženi mizi pojasni Suzana Bergant iz turistične kmetije Pr' Smolet na Svetem Tomažu.

Na 640 metrih nadmorske višine v slikoviti Selški dolini v eni hiši živijo kar štiri generacije. Najstarejši član šteje 95 let, najmlajša komaj tri mesece. Kmetija je dolga leta temeljila na živinoreji, nato pa je pri mlajši generaciji vzklila želja, da bi se usmerili še v turizem. Pridne roke in veliko sodelovanja so pripeljale do tega, da so odprli tri apartmaje, eden pa je še v izdelavi.

K njim prihajajo ljudje z vsega sveta, le Slovencev je malo, obžaluje Bergantova. Želijo si narave in miru, hodijo na sprehode, kolesarijo in uživajo v tišini. "Pred vrati sob jim pustimo košarico, da lahko zajtrkujejo ali večerjajo na balkonu, svetujemo jim sprehod do bližnje cerkve sv. Tomaža, od koder lahko opazujejo čudovit sončni zahod, razkažemo jim razne fotokotičke v naravi. V sobah imajo daljnogled in pogosto nas opazujejo pri delu. Mi nimamo kaj skrivati, kmetija ni hotel. Otroci so navdušeni nad domačimi ljubljenčki – vsako leto imamo mlade mucke, lani smo imeli goske in race, tu je še naš kuža Bruno," našteva.

V kmetijsko življenje vključujejo tudi trajnostne prakse – ogrevajo se na biomaso in so samooskrbni z električno energijo, pojasni Tomaž Bergant.  "Ne gre samo za bivanje in prenočitev, pri nas gre za to, da gost začuti naravo, podeželje, mir," doda. Sezona se počasi zaključuje in Bergantovi so letos z njo izjemno zadovoljni. 

Tik pod Krvavcem, na tisoč metrih nadmorske višine, stoji ekološka kmetija Pr' Dovar, ki gostom ponuja podoben stik z naravo in odmaknjenost od mestnega vrveža. Oče Marko Kuhar se ukvarja z živinorejo, mama Polona je čebelarka, najmlajši sin Štefan pa je prevzel turistično dejavnost, ki jo razvijajo od leta 2013. 

"Največ obiska je poleti, pozimi pa kljub bližini smučišča manj – morda zato, ker smo ravno na pol poti. Naši gosti so predvsem tujci, ki si želijo umika iz mesta in odkrivanja Slovenije, saj smo dovolj blizu avtoceste za dnevne izlete. Smo tudi dobro središče za pohodne in kolesarske poti, tukaj trenira Tadej Pogačar," pove.

V čebelnjaku s 15 čebeljimi družinami si gostje lahko privoščijo apiterapijo, ki je primerna za ljudi z dihalnimi težavami. V njihovi ponudbi sta tudi medena masaža in aromaterapija.

Na izrazito sončnem predelu za kmetijo pa so uredili zeliščni vrt. "Spodaj je posajena plahtica, potem ognjič, žajbelj, ožepek, timijan in citronska melisa, pa melisa, meta, sivka. Čez poletje zelišča sušimo za čaje in sirupe, ki jih delamo iz žajblja, melise, mete," našteje Polona. Njihov krvavški ekološki čaj je bil leta 2023 nagrajen z zlatim priznanjem Dobrote slovenskih kmetij.

Nekje na poti med zaraščenimi travniki in spomini na otroštvo se je začela tudi zgodba kmetije Dolinar Krainer v Kupljeniku. Z željo po življenju v sožitju z naravo sta opuščeno družinsko kmetijo v objemu Jelovice obudila Iza Dolinar in Lojze Krainer. Brez izkušenj in znanja, a z veliko entuziazma jima je uspelo, da je ta ponovno zaživela. Ekološka naravnanost je bila od samega začetka njuno ključno izhodišče.

"Mož je bil glasbenik, veliko sem bila sama doma. Začela sem z majhnim vrtičkom. V kleti je bil hlev in nabavila sem si kozo, mama pa mi je kupila še ovco. Pri hiši smo imeli dvojne grablje, od teh so bile ene polomljene," se Dolinarjeva spominja začetkov. Že kot majhna deklica je uživala v družbi gostov svoje stare mame, vedela je, da želi iti po tej poti tudi sama.

"Podrli smo staro hišo in prestavili hlev, nato pa poskusili z apartmaji. Bilo je zelo pionirsko, vaščani niso verjeli, da bo sploh kdo prišel k nam." Pa so prihajali. Kmetija se je večala, apartmaji so prinašali denar, zato je sčasoma lahko kupila bližnjo parcelo, na kateri so zgradili povsem nov objekt s tremi apartmaji, studiom in dodatno sobo.

"Mogoče imamo tri slovenske pare na leto, Slovenci ne hodijo sem," odgovori na vprašanje o gostih. "Zelo veliko je Američanov, letos smo imeli zelo veliko kanadskih gostov, francosko govorečih, pa Belgijcev – zelo se pozna direkten let v Bruselj, mladi Nemci pa prihajajo z vlakom." In nekateri se zelo radi vračajo, je ponosna. Trije, na primer, k njim hodijo že 21 let.

Osebni stik je zanje izjemno pomemben – gosti lahko pomagajo ali sodelujejo pri vsakodnevnih kmečkih opravilih, kot so molža koz, obiranje sadja in zelenjave, skrb za živali, priprava domače hrane. Iza, Lojze in njun sin izdelujejo skute in sir iz kozjega mleka, marmelado, gostom pa ponudijo tudi domače sokove iz ekološkega sadja.

Tudi na kmetiji Mulej na Selu pri Bledu igra glavno vlogo stik z živalmi – le da tukaj združujejo tradicijo mlečne pridelave s sodobno tehnologijo. Namesto ročne molže uporabljajo robotski sistem, tako za molžo kot za čiščenje hlevov. Ti so odprtega tipa, kar na njihovi mikrolokaciji dobro deluje – živali so na svežem zraku, izpostavljene naravni svetlobi, brez potrebe po dodatni zaščiti.

"Naše krave imajo vse – dvakrat letno pedikuro, manikiro, vsak dan masažo in vsak dan jim nekdo kuha. Jaz moram pa vse sama," se pošali Damjana Mulej.

Glavna dejavnost kmetije je pridelava mleka – letno ga pridobijo med 1,3 in 1,5 milijona litrov. Odkupujejo ga različne mlekarne v Sloveniji in tujini, med drugim ga uporablja tudi proizvajalec paškega sira.

"Večkrat nam kakšen gost reče, da naše krave lepo gledajo in dejansko je tako. Pomembno je, da so njihovi obroki izravnani, da je krma kakovostna, da ležijo na mehkem, na žagovini, robot jim čisti hodnik, da imajo čim manj umazane noge, dvakrat letno imajo pedikuro, že sedem let imamo tudi molznega robota, ki z njimi lepo dela – na molžo gredo same, nič ne ropota, vse gre počasi ..." našteva Jože Mulej. Krave imajo tudi sodoben nadzor z GPS-ovratnicami, zanje pa na dan porabijo kar 10 ton krme, ki jo tudi sami mešajo.

Zakonca Mulej sta kmetijo prav letos predala sinu Jaku in njegovi ženi Anji. Poleg živinoreje se ukvarjajo tudi s turizmom – gostom ponujajo nastanitve v osmih sobah in desetih apartmajih. Poleg prenočišč jim nudijo tudi zajtrke, ki so sestavljeni iz domačih dobrot. Sezona traja od pomladi do jeseni, a je vsako leto daljša. "Gostje prihajajo skoraj izključno iz tujine, slovenskih obiskovalcev je zelo malo," še povejo Mulejevi.

Prav prehod kmetij na mlajše generacije je eden večjih izzivov slovenskega podeželja, opozarja Boštjan Frelih s kmetije Tominc - Frelih na Brezjah. "Pomembno je, da mladi kmetijo dobijo takrat, ko so polni energije. Če to zamudimo in si enkrat začrtajo svojo pot, je že prepozno," je jasen.

Kmetijo, ki kar z dvorišča ponuja pogled na Triglav, je zgradil njegov praded leta 1903, v času razvoja romarskega turizma na Brezjah. Sobe neprekinjeno oddajajo že več kot stoletje in tako bo ostalo tudi zdaj, ko je Boštjan kmetijo predal sinu Vidu in njegovi ženi Meti.

Včasih je bila tukaj tudi mesnica, pomemben del njihovega dela skozi generacije je bila tudi mlečna pridelava. Še najtežje se je na spremembe navadila babica. "Nisva vedela, ali bi šla živeti nekam v najem ali pa bi ostala tukaj in prevzela vse to. Ker sva že prej veliko pomagala, sva po nekaj prestanih bitkah pred tremi leti to zares storila in šele letos sva dobila povsem proste roke, da stvari delava po svoje," sta povedala mlada lastnika.

Na voljo je pet sob, nudijo domače zajtrke, občasno pa tudi večerje iz lokalnih sestavin. Čeprav je kmetija že dolgo odprta za goste, se še vedno sooča z izzivom privabljanja slovenskih obiskovalcev. "Večina turistov je iz vzhodne Evrope. Želela bi si več slovenskih gostov, a kaže, da je naš konec za slovenski trg predrag. Vsekakor pa z vsemi gosti vzdržujeva osebni stik, kar se jim vtisne v spomin in se radi vračajo," sta še dodala.

Tudi pri njih se je uspešna sezona letos podaljšala vse do oktobra, prihodnost pa vidita v postopni širitvi zmogljivosti in nadaljevanju družinske tradicije. In še ena posebnost je na tej kmetiji – Boštjan, sicer agronom, je na dvorišču zasadil manjši sadovnjak z 20 različnimi vrstami sadja, med njimi je tudi potomka mariborske trte. 

Trudijo pa se tudi ohranjati arhitekturno in kulturno dediščino kraja. "Lesena senčnica na dvorišču je kopija Plečnikove arhitekture v parku Begunje. Tam sem delal 30 let in me je navdušilo, zato imamo tudi v jedilnici tramove, ki so kopija njegove arhitekture. Želimo si, da bi se tudi ta pečat našemu gostu vtisnil v spomin," pojasni.

V ohranjanje kulturne dediščine in podeželskega načina življenja je usmerjena tudi Šenkova domačija na Jezerskem, ki jo vodita Polona in Drejc Karničar. Stara je več kot 500 let in je kulturni spomenik državnega pomena, zato mora biti vsak poseg usklajen z Zavodom za varstvo kulturne dediščine.

Ko sta Karničarjeva prevzela vajeti, sta najprej uredila prostor za kampiranje, a ker je sezona na taki višini izjemno kratka, sta pozneje za namen turizma obnovila več objektov – med drugim tudi t. i. "preužitkarico" in star gospodarski objekt, v katerem danes ponujajo apartmaje in gostinsko storitev. Pri obnovi so uporabili stari konstrukcijski les in ohranili značilnosti iz 16. stoletja.

Na vrhuncu poletne sezone na Šenkovi domačiji postrežejo med 20 in 40 zajtrkov in večerij. Dnevnim obiskovalcem postrežejo pijačo in sladico, ob nedeljah pa tudi obaro in žgance. "Preprosto ne pridelamo toliko, da bi lahko imeli stalno ponudbo. Smo se pa v 10 letih veliko naučili. Ljudje te naučijo, kaj in kako delati," pove Drejc.

Sami pridelajo veliko zelenjave in nekaj sadja – vse na ekološki način. Zaradi turizma so znova zagnali tudi kmetijstvo. "Imamo bohinjske cike, teletino, jezersko-solčavske ovce, ki jih poleti pasemo na Češki koči, krškopoljske prašiče, kokoši, race, dve kozi, zajčke, dva pritlikava ameriška pujska, šest mačkov in dva psa. Vse te živali so za stik z ljudmi zelo pomembne." 

Že od leta 2017 jim pri delu pomagajo prostovoljci z vsega sveta. Ti v zameno za bivanje in hrano nekaj ur dnevno pomagajo na kmetiji. "Če že mi ne moremo v svet, svet pride k nam," pravi Drejc. Delo na domačiji poteka vse dni v letu, zato si dopust lahko privošči le del družine naenkrat. "Ali otroci ali midva – vzamemo si po par dni dopusta, od nedelje do petka popoldne, ampak nekdo mora biti doma. Najbolje je, če je to sin Kristjan, ki bo nekoč tudi prevzel kmetijo," pove Polona. 

Na Šenkovo domačijo pridejo tisti turisti, ki imajo radi naravo in hribe. "Pridejo, da si napolnijo dušo in telo – z dobrinami, ki nam jih narava ponuja. Pogovarjajo se z nami, nas opazujejo in sprašujejo o našem delu. Nihče se tukaj ne izgubi, vsi pridejo namensko. Ker si želijo doživeti življenje na kmetiji," še povesta zakonca Karničar.

Turistične kmetije so pravi zaklad naše dežele – kraj, kjer se čas ustavi, narava objame in domači okusi zares zadišijo. Ko zapuščate Gorenjsko, s seboj ne odnesete le prijetnega okusa kruha iz krušne peči, pogleda na gore, ki se dotikajo neba, in vonja svežega zraka, ampak tudi občutek, da je turizem mogoče graditi drugače – osebneje, počasneje in z več srca.

Ob koncu uspešne sezone gospodarji kmetij, ki smo jih obiskali, obžalujejo le to, da je podeželje pri slovenskih turistih vse prevečkrat prezrto.