Andrej Hartman, Gaber Guna in Davorin Sadar so le trije ubežniki iz hišnega pripora, znani širši javnosti. Prav zaradi številnih pobegov osumljencev se zastavlja vprašanje, zakaj se sodišča v takih primerih ne zavarujejo z visokimi varščinami.
Hišni pripor kot blažjo obliko priporne kazni Slovenija pozna slaba štiri leta, in sicer od zadnje spremembe zakona o kazenskem postopku. Na ljubljanskem okrožnem sodišču se, statistično gledano, s prostosti brani okoli 85-odstotkov osumljencev, 15-odstotkov pa iz pripora ali iz hišnega pripora. "Na našem sodišču smo lani izdali okoli deset hišnih priporov. Vsi so se držali zakonskih določil, razen v dveh primerih," pojasnjuje sodnik okrožnega sodišča v Ljubljani, Marjan Pogačnik.
Ali je nekdo namesto na Povšeti zaprt v lastnem domu, je najprej odvisno od subjektivnega mišljenja preiskovalnega sodnika, ki pri odločanju upošteva tri osnovne kriterije: begosumnost, možnost ponovitve kaznivega dejanja ter skrivanje dokazov ali možnost zastraševanja prič. "Seveda vedno ne odobrijo. Pomembna je subjektivna ocena preiskovalnega sodnika, mi podajamo argumente, zakaj pripor ni potreben, sodnik pa po svoji presoji odloči," pojasnjuje odvetnik Mitja Jelenič.
Ne glede na avtonomnost in neodvisnost sodišča se v javnosti že nekaj časa postavlja vprašanje o upravičenosti hišnega pripora, zlasti v nekaj odmevnih sodnih procesih, kot je hišni pripor Andreja Hartmana in Gaberja Gune ter še lažja oblika priporne kazni, javljanje na policijsko postajo, Josipa Lončariča. "Za novo državo, kot je Slovenija, pa se mi zdi ta ukrep malo preveč blag. Ni utemeljen, vsaj za primera Hartman in Gune," dodaja predstavnik ministrstva za notranje zadeve, Pavle Čelik.
Odločitev sodišča o hišnem priporu za Andreja Hartmana, tudi ko je bil ta že obsojen na 15 let zapora, je milo rečeno, vsaj nenavadna, meni tudi odvetnik Jelenič. Je pa mogoče reči, da je res malo čudno, da nekoga, ki je že bil obsojen, dva dni pred pravnomočnostjo sodbe daš iz pripora v hišni pripor, ampak to je moja ocena.
A je roka pravice vedno daljša, dodaja sodišče. "Izkazalo se je pač, da ni opravičil zaupanja sodišča, vendar kot se vidi tudi v primeru Hartman, sodišče doseže pravico, četudi z zamikom," pojasnjuje Pogačnik.
In kakšna je razlika med Borisom Šuštarjem in Josipom Lončaričem? Oba se tedensko javljata pristojni policijski upravi, a je sodišče Šuštarjevo ponudbo varščine v višini 100 milijonov tolarjev sprejelo, Lončaričevo ponudbo v višini 200 milijonov tolarjev pa zavrnilo. "S tem ukrepom je sodišče pač odločilo, da tudi z varščino ne bo moglo doseči tisto, kar je bil namen kazenskega postopka, torej obsodba," dodaja Pogačnik.
Po statistiki ameriškega pravosodja, se sodišča za varščino odločajo v 80-odstotkih procesov, 20 odstotkov pa je pripornih kazni. Pri nas je situacija ravno obratna. "Odvetniki se načeloma zavzemamo za varščino. Nam se zdi bolj smiselno odrejati varščine, kot pripore," pravi Jelenič. Pogačnik pa dodaja, da ni moč poseči po varščini, če ni ponudbe s strani osumljencev.
Pri vprašanju varščin ne gre le za različna pravna sistema, kot sta na primer naš in anglosaksonski, ki ga uporablja ameriški pravosodni sistem. Gre le za različno politiko sodišč oziroma države, dodaja Jelenič. Zato je država tudi v primeru Davorina Sadarja, ki je prav tako zbežal iz hišnega pripora, trenutno pa naj bi se skrival nekje v Venezueli, ostala praznih rok. Brez osumljenca in brez varščine. In to zgolj zato, ker je nekdo presodil, da je Sadarju, ki je osumljen, da je nezakonito pridobil skoraj pet milijard tolarjev premoženjskih koristi, mogoče zaupati.
