Na vprašanje, katere metode je uporabil pri analizi posnetka pogovora Nine Zidar Klemenčič in kakšne so ugotovitve, je Gamulin odgovoril, da je opravil več različnih testov. Kot je pojasnil, gre za tri skupine testov: signalne, temporalne in frekvenčne. Z njimi preverja, ali se signal ujema skozi celoten posnetek in ali so v njem morebitni rezi. Med indikatorji, ki bi lahko pokazali na posege v posnetek, je omenil odstopanja v tonu, razlike v višini signala ter tipične znake lepljenja oziroma "copy-paste" posegov.
Posebej je izpostavil še prisotnost signala električnega omrežja, ki je za človeško uho neslišen, a ga mikrofon lahko zajame. Ta signal po njegovih besedah uporabljajo tudi FBI, Europol in drugi forenzični laboratoriji. Ker ima električno omrežje nihanje pri 50 hercih, ki se skozi čas minimalno spreminja, lahko analitiki ob morebitnih rezih zaznajo nenadne fazne preskoke. V obravnavanem posnetku tega po njegovih besedah ni zaznal, zato je sklenil, da rezanja ni bilo zaznati.
Na dodatno vprašanje, ali to pomeni, da posnetek Nine Zidar Klemenčič ni bil manipulativno montiran, je Gamulin odgovoril: ne, po njegovi analizi ni bil. Pojasnil je še, da je bil posnetek, objavljen na spletu, nekoliko kompresiran, zato pri njem ni mogel ugotoviti natančnega časovnega odtisa. Če bi imel na voljo originalni posnetek, pa bi lahko po njegovih besedah celo določil točen datum in uro nastanka, saj bi ga primerjal z bazo električnih signalov iz evropskega omrežja.
V oddaji so nato predvajali tudi del pogovora nekdanje pravosodne ministrice Dominike Švarc Pipan, ko govori o odnosu med predsednikom vlade Robertom Golobom in vrhom Gen-I. Gamulin je odgovoril, da analiza tudi v tem primeru ni pokazala nobenih sledi rezov ali montaže.
Sledil je še posnetek nekdanje generalne sekretarke Vesne Vuković, ki pravi, da posnetki sicer vsebujejo njen glas, a da naj bi bil ta glas nezakonito pridobljen, nezakonito obdelan, ponarejen in prirejen z različnimi digitalnimi orodji ter da naj bi šlo za ponarejene posnetke domnevnih pogovorov. Gamulin je pojasnil, da je v tem primeru najprej analiziral, ali bi lahko šlo za govor, generiran z umetno inteligenco, saj je bila ena prvih javnih trditev povezana prav s tem.
Kot ključni indikator je navedel variacijo premorov med besedami. Po njegovih besedah umetna inteligenca pri generiranju govora deluje preveč popolno, zato so presledki med besedami preveč konstantni. V konkretnem primeru pa naj bi bila variacija med besedami taka, da jo je po njegovem zelo težko verodostojno poustvariti z umetno inteligenco. Dodal je še, da je mogoče, če bi kdo trdil, da je bil uporabljen njen pravi glas in nato digitalno prirejen, primerjati frekvenčni odtis njenega originalnega glasu z glasom na posnetku. To bi po njegovih besedah jasno pokazalo, kolikšno je prekrivanje med obema. Opozoril pa je še na dodatno vprašanje: tudi če bi izhajali iz hipoteze, da je bil glas prirejen, bi se bilo treba vprašati, kdo bi lahko tako dobro simuliral njen besednjak in način govora, da bi vse skupaj zvenelo naravno v dialogu z drugo osebo.
Besedo je nato dobil pravnik Rajko Pirnat, ki je spregovoril o pravnih dilemah. Kot prvo je izpostavil vprašanje, kdo je posnetke sploh pridobil oziroma kdo je skrivno snemanje izvedel, saj bi po njegovih besedah lahko šlo tudi za kaznivo dejanje, povezano s tajnim snemanjem in vdori v zasebnost. Hkrati pa je opozoril, da praksa Evropskega sodišča za človekove pravice v določenih primerih in pod določenimi pogoji dopušča večji poseg v zasebnost, zlasti če gre za javne osebe in javni interes ter razkritje tako pridobljenih podatkov.
Druga ključna dilema je po njegovem pristnost in resničnost posnetkov. Dejal je, da Gamulinu verjame, da je posnetke dobro proučil, vendar meni, da je nujno in čim prej treba dobiti tudi javno stališče policije. Po njegovih besedah moramo uradno vedeti, ali so posnetki pristni, zato mora policija to nujno javno povedati. Dodal je še tretji vidik: če tisti, ki so na posnetkih, trdijo, da so izjave iztrgane iz konteksta, naj natančno pojasnijo, kakšen je ta kontekst in kako je treba njihove besede razumeti v tem okviru. Izjave same po sebi pa po njegovih besedah ostajajo takšne, kot so bile izrečene.
Pirnat je opozoril tudi, da naj bi vse tri ženske na posnetkih nekaterim ljudem očitale ravnanja, ki bi lahko pomenila kazniva dejanja. Ti ljudje so očitke že zanikali, omenjen je bil tudi Zoran Janković. Po njegovem mora policija te očitke raziskati, prizadete osebe pa imajo tudi možnost stvar uveljavljati pred sodiščem. Po njegovi oceni ne zadošča le javno zanikanje, ampak je treba stvari razčistiti tudi pravno.
Posebej je poudaril, da vse skupaj poteka v volilnem kontekstu, kar lahko politično koristi eni ali drugi strani. Toda po njegovem to ne spreminja bistva vprašanja: če so posnetki resnični in če iz konteksta ne izhaja nekaj bistveno drugačnega od tega, kar se sliši, potem je položaj zelo resen. Dejal je, da je bil ob slišanem zgrožen. Po njegovi oceni vse tri ženske govorijo o oblasti, ki naj bi delovala koruptivno, o netransparentnem sprejemanju odločitev in o podkupninah. Izpostavil je tudi del pogovora, v katerem naj bi Nina Zidar Klemenčič govorila o hotelu, pri čemer je sam razumel, da gre za opis pripravljanja dajanja in jemanja podkupnine.
Ob predpostavki, da so izjave pristne, da so govorke mislile to, kar so povedale, in da iz širšega konteksta ne izhaja bistveno drugačen pomen, je Pirnat sklenil, da je stanje glede etike in integritete v družbi po njegovi oceni tako slabo, da lahko govorimo o ugrabljeni državi. Ob tem je pojasnil, da ne gre za pravni, temveč za sociološki izraz. Z njim opisuje položaj, v katerem je obseg korupcije v družbi in zlasti v državnih institucijah tako velik, da obstaja krog ljudi, ki obvladuje ključne transakcije po načelu "usluga za uslugo, denar za uslugo".
Pri tem je spomnil še na svoje preteklo opozarjanje, kako pomembno je, da policija ni pod političnim nadzorom. Omenil je tudi izjavo Dominike Švarc Pipan, da naj bi bila policija pod kontrolo vladajoče stranke. Kljub temu je dejal, da še vedno upa, da v policiji delajo pošteni ljudje z integriteto, ki bodo zadevo hitro in učinkovito preiskali. Po njegovem mora policija čim prej uradno sporočiti, ali je to, kar je ugotovil Gamulin, pravilno, nato pa mora slediti pojasnilo o tem, ali so izjave resnične, v kakšnem kontekstu so bile podane in ali ta kontekst bistveno spreminja njihov pomen.
Gamulin je medtem na vprašanje, zakaj se je sploh lotil analize pristnosti posnetkov, saj se je s tem izpostavil vplivnim ljudem v Sloveniji. Odgovoril je, da so njegovi viri dohodkov v tujini in neodvisni od politike, zato si lahko privošči, da pove, kar po njegovih besedah govorijo številke. Čeprav prihodke ustvarja v tujini, davke plačuje v Sloveniji, zato mu ni vseeno, kam gre javni denar. Poudaril je tudi, da ima tukaj otroke in da si želi, da bi imele prihodnje generacije dobra izhodišča za mednarodno konkurenčnost, ne pa da bi odraščale v okolju lokalnih šerifov. Kot je dejal, to počne v veri, da se bo nekaj spremenilo, saj bo, če bodo vsi tiho, ostalo tako, kot je.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.