Zaskrbljene sestre iz UKC Maribor: Redno opravijo 15, dodatno pa 30 pregledov!?

Po njihovih besedah se v EMG ambulanti poleg rednega dopoldanskega programa večkrat tedensko izvaja tudi dodatni popoldanski program za skrajševanje čakalnih dob. Gre za program, ki ga država in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije posebej financirata z namenom povečanja obsega opravljenih storitev.

Dodatni programi danes niso več le orodje za skrajševanje čakalnih dob, temveč za številne zaposlene predstavljajo tudi pomembno možnost dodatnega zaslužka. Prav zato zaposleni veliko bolj pozorno spremljajo, kako se programi izvajajo, kdo pri njih sodeluje in kako se razporeja dodatno plačano delo. Medicinske sestre pravijo, da so prav ob tem začele opažati okoliščine, ki po njihovem mnenju zahtevajo preverjanje.

"Na oddelkih opravljamo izmensko delo, nočne izmene, vikende in praznike ter skrbimo za najtežje nevrološke bolnike. Hkrati pa imajo posamezni zaposleni možnost sodelovanja v dodatno plačanih programih pod bistveno drugačnimi pogoji," opisujejo situacijo.

Po njihovem mnenju to ustvarja občutek neenake obravnave zaposlenih in prispeva k slabšim odnosom v kolektivu ter odhajanju kadra .

Ne trdijo, da dodatni programi ne bi smeli obstajati. Nasprotno. Menijo pa, da bi morali biti organizirani transparentno in da bi morala biti jasna pravila, kdo lahko v njih sodeluje in pod kakšnimi pogoji.

V podporo svojim navedbam so medicinske sestre uredništvu posredovale več izpisov iz informacijskega sistema MEDIS. Na njih so razvidni datumi pregledov, razporeditev pacientov ter časovni podatki, ki po njihovem mnenju kažejo, da so bili nekateri bolniki, evidentirani v dodatnem popoldanskem programu, obravnavani že pred 15. uro oziroma še v času rednega delovnika. Poudarjajo, da po njihovih opažanjih ne gre za osamljene primere, temveč za več različnih terminov. 

Iz samih izpisov sicer ni mogoče ugotoviti, zakaj se časovni podatki razlikujejo oziroma kaj posamezni zapisi v informacijskem sistemu pomenijo. Tudi medicinske sestre ne trdijo  z gotovostjo, da dokazujejo nepravilnosti, temveč pozivajo k preveritvi uradnih evidenc, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti dejanski čas izvedbe posameznih preiskav in način njihovega obračunavanja.

Če bi se njihove navedbe izkazale za utemeljene, se namreč odpira vprašanje, ali so bile vse storitve, obračunane kot dodatni program, dejansko izvedene v okviru tega programa oziroma v času, za katerega so bile financirane.

Po njihovih navedbah se sicer  v rednem osemurnem delovnem času, ko sta v ambulanti prisotni dve diplomirani medicinski sestri in zdravnik, praviloma opravi približno do 15 EMG preiskav. V dodatnem popoldanskem programu, ki traja približno tri ure in pol do štiri ure in ga izvajata ena diplomirana medicinska sestra ter zdravnik, pa naj bi opravili približno 30 preiskav. Ob tem poudarjajo, da je EMG ambulanta ves čas namenjena izvajanju EMG preiskav in da se v tem prostoru ne izvaja druge dejavnosti.

Medicinske sestre tudi same opozarjajo, da popoldanski program obsega predvsem izvajanje EMG preiskav, medtem ko redni program vključuje tudi druga opravila ambulante. Tako nakazujejo, da sama primerjava števila pregledov še ne dokazuje nepravilnosti, je pa razlog za preverjanje organizacije dela.

Med zaposlenimi po njihovih navedbah krožijo informacije, da naj bi bili izvajalci plačani za vsakega obravnavanega bolnika, pri čemer naj bi medicinske sestre prejele več kot 15 evrov neto na pregled, zdravniki pa še nekajkrat več.

Medicinske sestre poudarjajo, da ne razpolagajo z vsemi evidencami in da lahko dokončen odgovor poda le pregled uradnih podatkov UKC Maribor.

"Če je sistem urejen pravilno, potem bo to pokazal nadzor. Če ni, pa menimo, da je treba nepravilnosti odpraviti," pravijo.

Po navedbah medicinskih sester med zaposlenimi ni jasno, po kakšnih kriterijih se določajo izvajalci posameznih dodatnih ambulant. 

Ker dodatni programi pomenijo tudi možnost dodatnega zaslužka, je prav način izbire zaposlenih postal eno najbolj občutljivih vprašanj. Pravijo, da ne pričakujejo, da bi v dodatnih programih sodelovali vsi, pričakujejo pa jasna in za vse enaka pravila. 

Po njihovem mnenju netransparenten način razporejanja dodatno plačanega dela ustvarja občutek privilegiranega položaja posameznikov ter slabša odnose v kolektivu.

Primer EMG ambulante po besedah sogovornikov ni osamljen. Medtem ko je bilo pismo poslano anonimno, smo med pripravo članka govorili tudi z zaposlenimi na drugih oddelkih UKC Maribor. Njihove zgodbe so različne, vendar se ponavljajo podobni očitki – netransparentno razporejanje (dodatno plačanega) dela, občutek favoriziranja posameznikov, slabi odnosi, nezadovoljstvo z vodenjem in vse večje razlike med zaposlenimi, kar mnoge navdaja z mislijo, da bi "najraje odšli". 

Sicer pa ni prvič, da zaposleni javno opozarjajo na razmere v UKC Maribor. Leta 2023 so zaposleni na oddelku za laboratorijsko diagnostiko govorili o domnevnem mobingu, poniževanju, odvzemu možnosti dodatnega zaslužka in strahu pred prijavo nepravilnosti. Vodstvo je očitke zavrnilo, postopki pa niso ugotovili mobinga.

Letos poleti je sledila ena največjih kadrovskih kriz v zgodovini UKC Maribor. Sedem interventnih radiologov je napovedalo odhod, opozarjalo na večletne težave, izgubljeno zaupanje v vodstvo ter način vrednotenja njihovega dela. Spor je bil rešen šele po posredovanju ministra za zdravje, radiologi pa so ob podpisu novih pogodb poudarili, da težave niso nastale čez noč.

Pred dnevi je dodatna vprašanja odprla še uvedba anonimnega nabiralnika za prijavo nepravilnosti. Med zaposlenimi so se pojavili pomisleki, ali je anonimnost zaradi videonadzora res zagotovljena, vodstvo pa je napovedalo prestavitev nabiralnika na drugo lokacijo.

Medicinske sestre od pristojnih ne zahtevajo, naj jim verjamejo na besedo. Zahtevajo preverjanje. Razprava o dodatnih programih sicer ni nova. Kritiki že od njihove uvedbe opozarjajo, da sistem zaradi dodatnega plačila lahko ustvarja napačne finančne spodbude in odpira vprašanja, ali se vse storitve, financirane kot dodatni program, dejansko izvajajo kot dodaten obseg dela. Zagovorniki odgovarjajo, da brez dodatnih programov ne bi bilo mogoče skrajševati čakalnih dob.

Toda ob tem se odpira še širše vprašanje - kot tudi jasno izpostavlja apel "žvižgačev": "Prosimo vas, da naše navedbe preverite. Menimo, da gre za temo, ki presega zgolj organizacijo ene ambulante, saj odpira vprašanja transparentnosti izvajanja dodatnih programov v javnem zdravstvu, učinkovite porabe javnih sredstev in enake obravnave zaposlenih."

Za odgovore na vprašanja o organizaciji dodatnega programa, kriterijih izbire izvajalcev, načinu obračunavanja, časovnih zapisih v informacijskem sistemu MEDIS ter drugih navedbah medicinskih sester smo seveda zaprosili UKC Maribor.

V bolnišnici na nobeno od konkretnih vprašanj niso odgovorili. Sporočili so le: "Z zadevo smo seznanjeni. Informacije preverjamo, zato zadeve do nadaljnjega dodatno ne bomo komentirali."

Na Ministrstvu za zdravje so medtem pojasnili, da so se z navedbami medicinskih sester seznanili in direktorju UKC Maribor že poslali zahtevo za podrobna pojasnila. Po njihovem prejemu bodo presodili o morebitnih nadaljnjih ukrepih.

Ob tem so navedli, da so pristojnosti nadzora razdeljene med več institucij. Za organizacijo dela, kadrovsko politiko ter zakonito poslovanje je odgovorno vodstvo zavoda, nadzor nad njegovim delom izvaja svet zavoda, ZZZS preverja izvajanje pogodbenih obveznosti ter pravilnost evidentiranja in obračunavanja zdravstvenih storitev, ministrstvo lahko uvede upravni nadzor, vprašanja podjemnih pogodb pa sodijo v pristojnost Inšpektorata za delo.

Prav tu pa se odpre širše vprašanje. Na ministrstvo smo naslovili tudi vprašanja, ali država sistematično preverja organizacijo dodatnih programov, kako ugotavlja, da ti dejansko pomenijo dodaten obseg opravljenega dela, ali razpolaga s kazalniki, ki primerjajo redni in dodatni program, ali so bile izvedene revizije dodatnih programov ter kdo celovito preveri primere, kakršen je ta.

Na ta vprašanja konkretnih odgovorov nismo prejeli. Odgovor ministrstva predvsem našteva pristojnosti različnih institucij. Ne pojasni pa, ali katera od njih dejansko sistematično spremlja organizacijo dodatnih programov ali preverja, ali javni denar res financira dodaten obseg zdravstvenih storitev. Ministrstvo tudi ni navedlo, ali so bili takšni nadzori izvedeni in kakšne so bile njihove ugotovitve.

Pa to navsezadnje niso odgovori, ki bi zanimali le medicinske sestre, ki menijo, da se morda dogajajo nepravilnosti.  

Dodatni programi so bili javnosti predstavljeni kot eden ključnih ukrepov za skrajševanje čakalnih dob. Financirani so iz javnih sredstev, zato imajo davkoplačevalci pravico vedeti, ali z njimi država res financira dodatno opravljene zdravstvene storitve ali pa bi bilo mogoče del teh storitev ob drugačni organizaciji opraviti že v okviru rednega programa. In kaj se torej dogaja v času rednih programov? Ali držijo navedbe, ki so bile podlaga za dodatne programe?

Primer tako odpira precej širše vprašanje od organizacije ene ambulante. Na koncu gre za to ali je država poleg sistema financiranja dodatnih programov vzpostavila tudi dovolj jasen, pregleden in učinkovit sistem spremljanja kazalnikov uspeha in nadzora. In če ga je - ali ga resnično dosledno izvaja.