Umazani fantje s čistim srcem

Na koncu ljubljanskega Šentvida zavijanje levo pripelje v Gunclje oziroma Stanežiče, kjer poleg golf igrišča stoji tudi stadion Oval. Ime je dobil po žogi za ragbi, ki je take oblike. Ovalne, jajčaste. Čeprav se jo med igro tudi brca, ni težka usnjena, ampak čisto lahka, z reliefno površino, podobno košarkarski žogi.

Na omenjenem stadionu je bilo pred zimskim premorom precej pestro, gostil je reprezentančno tekmo z Malto, ljubljanski mestni derbi in mednarodno tekmo proti hrvaškemu klubu.

Kadar si laik prvič v živo ogleda ragbi tekmo, je dobro, da ima poleg sebe tudi nekoga, ki prevzame vlogo komentatorja dogajanja na igrišču. Sicer lahko samo osuplo zre v kopico fantov, ki se podijo po travnati površini in iz minute v minuto postajajo bolj umazani, enkrat so v zraku, drugič na tleh, pogosto pa se prepletejo v kupu nerazločljive človeške gmote, ko od daleč zaman poskušaš ugotoviti, katera glava pripada kateremu telesu.

Ko zvok zaletavanja (najmanj) dveh teles dobesedno zaslišiš več metrov stran, pomisliš, koliko reševalnih vozil bo kmalu odpeljalo proti ljubljanskemu kliničnemu centru. Igralci v ragbiju namreč ne nosijo zaščitne opreme, tu in tam je videti le kakšno mehko kapo ali pa ščitnik za zobe. 

Vsevedni veterani in mirni kapetan

Toda po dveh polčasih in 80 minutah igre fantje pridejo z igrišča prepoteni in umazani, a nasmejani. Nihče ni na nosilih, tik pred koncem tekme z zagrebškim klubom pa sta vseeno odšla iz igre dva hrvaška ragbista: eden je nerodno stopil in obnovil staro poškodbo zvina gležnja, drugega pa je v Zagrebu čakalo slikanje ramena, na katerem je pristal med padcem.

Gostujoči klub je z igrišča odšel kot poraženec, domači navijači, med katerimi so bili predvsem družinski člani igralcev, pa so zaploskali zmagovalcem. Veterani tega športa so imeli seveda nekaj pripomb, že med samo tekmo so "mulcem" na igrišču s pločevinko piva v rokah glasno kričali, kaj vse bi morali v tistem trenutku med igro storiti.

Med tistimi, ki so najtežje čakali, da se igralci vrnejo z igrišča, je bil Loki. Sedem mesecev star kosmatinec pasme cane corso je ves čas nestrpno repkal, nato pa se je končno lahko zakadil proti svojemu lastniku in sta se skupaj razposajeno povaljala po tleh. Jaka Sajevic je kapetan Rugby kluba Ljubljana, pa tudi reprezentance. "Običajno se za to vlogo izbere fanta, ki je najbolj miren, najbolje pozna pravila igre, da lahko komunicira s sodnikom in zna tudi s kakšno potezo dvigniti ekipo na igrišču," pojasni.

Ragbi igra že 16 let. "Moj oče je bil trener, zato nisem imel prav veliko izbire. Najprej sem sicer poskusil s košarko, ampak sem bil majhen in debel, zato sem šel na koncu vseeno v ragbi," se smeji.

V tem športu se je nato zares našel, igral je tudi v tujini, v Angliji in na Novi Zelandiji, v meki ragbija. "Tam je to povsem nekaj drugega, ragbi je kot neke vrste religija. Veliko bolj so tehnično podkovani, zaradi svoje genetike so tudi večji, sploh tisti s pacifiških otokov," pripoveduje, kako gre za precej višjo in bolj zahtevno raven. Tja je odšel sam, s turističnim vizumom, nato pa si je našel klub in tudi delo, da je lahko tam preživel leto dni.

Velikanova gesta za v anale

Strinjajo se tudi ostali, ko jih vprašam, proti kateri reprezentanci bi najraje zaigrali. "Nova Zelandija," kot iz topa izstrelijo. "Čeprav vemo, da bi nas takrat res odpeljala reševalna vozila, pa še zadetka ne bi dosegli nobenega," se smejijo, ko pomislijo na velikane tega športa.

Da bi ponazorili, da ne gre samo za velikane na igrišču in po konstituciji, pač pa tudi v srčnem smislu, iz žepa potegnejo mobilne telefone. Na spletu najdejo posnetek iz leta 2015, ko je v finalu svetovnega prvenstva Nova Zelandija premagala Avstralijo. Toda nov naslov za All Blackse je zasenčilo dogajanje po tekmi.

Po razglasitvi je na igrišče nenadoma pritekel droben deček, takoj za njim pa varnostnik, ki ga je podrl na tla. Novozelandski ragbisti so nemudoma posredovali, varnostnika so poslali stran in pobrali dečka. Eden izmed njih mu je na glavo poveznil svojo kapo, prvi zvezdnik reprezentance, Sonny Bill Williams, ki je bil v svoji karieri tudi boksarski težkokategornik, pa ga je stisnil v svoj medvedji objem. Popeljal ga je nazaj do tribune in mu za piko na i okoli vratu obesil še zlato odličje, ki ga je pravkar osvojil.

Ko je Williams lani najavil upokojitev, se je oglasil tudi fant, ki je vdrl na igrišče: "Naredil si vse, osvojil si vse, si eden najbolj neverjetnih športnikov. Predvsem pa si eden najboljših ljudi, kar sem jih spoznal. Spremenil si mi življenje. Videl si, ko so me podrli na tla in nisi šel le mimo. Odpeljal si me nazaj k družini, pazil si name. In dal si mi svojo medaljo. Še isti večer sem ti jo hotel vrniti, saj sem imel slabo vest, vendar nisi dovolil. Več ti je pomenil nasmeh na mojem obrazu," je mladenič dogajanje iz leta 2015 opisal v ganljivem posnetku. "Zame je medalja le nekaj na moji polici, zanj pa so sanje," je po tisti tekmi pojasnil postavni Novozelandec.

Charlie Line je bil takrat 14-letni deček, čeprav je Sonny sprva mislil, da gre za sedem- ali osemletnika. Športnik in goreči navijač sta topel odnos ohranila tudi v prihodnjih letih, slavni ragbist ga je predstavil svojim soigralcem ter družini, ženi in štirim otrokom. Skupaj sta nato ustanovila tudi dobrodelni sklad.

'Tretji polčas' s krožnikom in kozarcem

Zdaj pa nazaj v Slovenijo, kjer se je dogajanje v Stanežičah z igrišča preselilo v klubsko sobo. Stene pričajo o bogati zgodovini. Prekrivajo jih stare fotografije, klubske zastavice in plakete (nekdanjih) igralcev, nasprotnikov in držav, ki so jih obiskali. Pod stropom je televizor, na katerem se tudi po ragbiju vrti – ragbi. Igrata prav opevana Nova Zelandija ter Wales, ki ima prav tako nekaj privržencev v prostoru. Tega napolnijo glasni komentarji dogajanja na zaslonu, krožniki pa se polnijo z gromozanskimi porcijami makaronovega mesa. Naporno tekmovalno popoldne pač terja obnovo zalog energije. Slovenski ragbisti so pomešani s hrvaškimi, kar je še ena od lepih tradicij tega športa, hitijo opisovati t. i. tretji polčas. 

Gostitelji po tekmi namreč povabijo nasprotno ekipo na druženje ob hrani in pijači, kjer se igralci pomešajo in si izmenjujejo izkušnje ter se skupaj zabavajo. "Ne glede na to, kako pestro je med igro, so po tekmi vse zamere pozabljene. Igralci nasprotnih klubov vedno sedemo skupaj, nekaj pojemo, spijemo," opišejo pomembno značilnost, neznačilno za številne druge športe. Enako velja za navijače, huliganstva na stadionih ni niti na najvišji klubski ali reprezentančni ravni, navijači so pomešani med sabo.

Tam je tudi Igor Okič, ki pri 53 letih še vedno ponosno nosi ragbi dres. Tisti dan zaradi dopusta sicer ni igral, je pa ob povratku ujel vsaj druženje. Prihitel je kar z avtodomom, saj je na Sardinijo odpeljal hčerko in ženo. Vajeni sta že, da žoga za ragbi vrti družinsko življenje, saj je poleg Igorja ragbist tudi Gal. Oče in sin Okič sta se s sočasnim nastopom na reprezentančni tekmi uradno vpisala tudi v Guinnessovo knjigo rekordov.

Za mizo sedi tudi Domen, ki ta dan prav tako ni igral, je pa vseeno prišel. Na glavi ima obliž zaradi poškodbe, ki jo je staknil na prejšnji tekmi. Ali boli? "Ne, nič takega ni bilo, čeprav se je zdelo veliko krvi, samo površinska rana," se smeji.

Miha, ki sodi pod okrilje Olimpije, pravi, da sam vedno igra s kapo: "Načeloma je ne bi potreboval, ampak navadil sem se jo nositi, vsaj nekoliko ublaži udarce, predvsem pa prepreči praske," pravi. Nekaj časa jo je nosil tudi Črt, saj je med eno izmed tekem za nekaj trenutkov izgubil zavest in je po tistem kapo nosil pol leta: "Gre predvsem za psihološki moment, razen pač pri tistih fantih, ki igrajo na takih položajih, da se jim drgnejo ušesa, zato kapo nosijo ves čas," pojasni. Ti se namreč nagnetejo tesno skupaj s spuščenimi glavami in poskušajo priti do žoge.

Mogočni 'stebri' ... in linijske 'princeske'

Vsak igralec ima na hrbtu napisano veliko številko od 1 do 15, kajti v ragbiju poznajo 15 položajev, ki so razdeljeni na dve skupini. To sta skram (od 1 do 8) in linija (od 9 do 15). Skram (ang. scrum) so tisti močnejši fantje, kjer bolj do izraza pride fizika, na liniji pa igrajo lažji in hitrejši fantje, kjer se bolj pokaže tehnika, torej podajanje in brcanje. Pri skramu pa gre predvsem za zaletavanje in obrambo, za podporno funkcijo na igrišču.

Fantje, ki nosijo številke od 1 do 3, so najtežji na igrišču, pravijo jim "stebri". Številki 4 in 5 sta običajno najvišja igralca in sta tista, ki ju dvignejo v zrak, kadar se meče žoga iz avta, saj imata največji doseg rok in najlažje ujameta žogo. Številke 6, 7 in 8 so predvsem obrambnega pomena, poskušajo ukrasti žogo.

Skramaši za mizo se šalijo, da oni običajno opravijo vse umazano delo, medtem ko so igralci z linije tudi na koncu lepo urejeni in že skrbno počesani pričakajo skupinsko slikanje, nam postrežejo z internim humorjem.

Kilaža kot prednost

Vsi ti različni igralni položaji pa zahtevajo tudi različno telesno zgradbo: "Zato so se v ragbiju našli tudi fantje, ki se v drugih ekipnih športih morda niso, tukaj govorimo predvsem o močnejših ljudeh," izpostavijo, da visoka kilaža v tem športu ni nobena ovira, prej prednost. 

Najlažji igralec v klubu ima tako 70 kilogramov, najtežji pa 135 kilogramov. Eden izmed članov reprezentance, ki je sicer igral v Mariboru in avstrijskem Gradcu, je dosegel celo 160 kilogramov. Višinski razpon igralcev je nekje med 170 centimetri in dvema metroma. Pri ragbiju se sicer svetuje, da si čim močnejši in čim hitrejši, da si čim bolj spreten, da te bo nasprotnik težje ustavil. Namen je, da skozi igro zgostiš nasprotnikovo obrambo na eno stran igrišča in nato s hitro akcijo igraš s podajami na drugo stran, kjer imaš svojo številčno premoč.

Ne moreš igrati 'za hec'

Ragbi je zelo dinamična igra, kjer se žoga nazaj podaja, naprej pa brca. Ozemlje se osvaja s tem, da prebijaš nasprotnikovo obrambo z žogo v roki. Zadetek je, ko položiš žogo za golovo črto kontrolirano na tla. Pri ameriškem nogometu denimo, s katerim ragbi pogosto zamenjujejo, je za zadetek dovolj, če črto le pretečeš, tukaj pa moraš žogo še položiti na tla. Ko pri ragbiju nekoga podreš na tla, ga moraš z rokami objeti okrog telesa, vanj se ne smeš denimo zaleteti z ramo, brez uporabe rok. Pri ameriškem nogometu pa je to dovoljeno, tam se lahko samo "zabijejo" v nekoga, zato je tudi zaščitna oprema precej močnejša, od čelade in ščitnikov.

Vseeno pa gre tudi pri ragbiju za kontaktni šport: "Ragbija ne moreš igrati 'za hec', ko ga igraš, gre zares. Eni se v tem zelo najdejo, drugi pa ne," pravijo fantje. Čeprav to zveni, kot da igralce z igrišča res odnašajo na nosilih, fantje pravijo, da ni tako. Tako okrvavljen Domnov obraz, kot ga je na ljubljanskem mestnem derbiju v objektiv ujel naš fotograf, se zgodi morda pri eni od desetih tekem, zatrjujejo: "Običajno gre za kakšno arkado, greš iz igre ravno toliko, da dobiš obliž in nato se vrneš," mirijo, da ponavadi ne gre za hujše poškodbe: "Morda je le kakšna podplutba več kot drugje."

Fantje pa mirijo, da nikogar ne pošljejo na igrišče kar tako. Najprej morajo izpiliti osnove, kot sta podajanje in pravilno podiranje: "Najprej se učiš na kolenih. Nekdo priteče mimo tebe in ga ti le objameš, nato skupaj padeta na tla. V poznejših vajah se dvigneš na noge in ponoviš enako, pa tako naprej," pojasnjujejo. Če so novinci že prej resno trenirali kakšen šport, gre hitreje, sicer pa lahko traja tudi več kot leto dni, preden igralca varno pošljejo na tekmo. 

Tudi v dežju, blatu in mrazu

Ragbi se vedno igra zunaj. V Angliji je nepretrgoma od septembra do maja, v Sloveniji pa je zaradi vremenskih razmer premor med decembrom in marcem, tekme pa se nato potegnejo do julija. Zimski premor je potreben zaradi snega na igrišču in zmrznjene zemlje, sicer se ragbi igra v vsakem primeru, tudi v dežju in blatu, le igra se pač prilagodi vremenskim razmeram. Posledice pa so na dresih dobro vidne ...

Ragbista prepoznaš tudi po dobri odpornosti, ko se ti v prepišni klubski sobi nejevoljno ovijaš v jakno, se ti on nasproti smeji v majici s kratkimi rokavi in z brezrokavnikom. 

Prav tako je namreč oblečen že omenjeni Črt. Najprej je od malih nog treniral alpsko smučanje, nato si je vzel leto dni premora, v tem času pa mu je prijatelj začel dopovedovati, da je zanj prav ragbi, češ da je "bolj agresivne sorte". Pri 19 letih je res prišel na trening in tudi ostal. Danes je star 32 let in po nekaj letih v ragbiju je postal preudarnejši: "Ravnaj s človekom tako, kot si želiš, da bi on ravnal s tabo. Četudi se z nekom ne strinjaš. Poskusi se ne odzvati takoj, raje stopi malo nazaj, poglej širšo sliko," pripoveduje.  

'Primernejši za zaletavanje kot pa ulica in šibkejši spol'

In prav Črt je bil tisti v središču fotografije, ki jo je po napadu na direktorico Inštituta 8. marec Niko Kovač konec oktobra na družbenih omrežjih skupaj s ključnikom #ZaletiSeVame objavila Rugby zveza Slovenije. Črt pravi, da sam v tistem trenutku sploh še ni vedel za napad, nato pa mu je začel piskati telefon, ko mu je brat poslal prvo sporočilo, nato pa še ostali, ki so ga prepoznali. "Slika je stara skoraj 10 let, nastala je za potrebe promocije reprezentančne tekme oziroma celotnega ragbija v Sloveniji, ki je takrat zacvetel ob prihodu bratov Škofič,"  Črt spomni na v Angliji rojene fante, ki pa so slovenskih korenin in so zato oblekli dres naše reprezentance.

"Žrtvam fizičnih in verbalnih napadov, zlorab in poniževanja sporočamo, da jim stojimo ob strani. Tako moralno kot tudi v resničnem življenju," so ob objavi zapisali pri omenjeni zvezi. Vsuli so se številni komentarji, velika večina je bila pozitivnih, nekateri pa so jim prilepili etiketo političnega udejstvovanja. Fantje te očitke zavračajo, saj poudarjajo, da se kot športna organizacija politično ne opredeljujejo. Izpostavili smo se, ker je ravno v kontekstu z našim športom, spomnijo na zaletavanje.

"Smo proti vsem oblikam nasilja. Obsojamo tako spolno nasilje kot medvrstniško nasilje, fizične napade na javne osebe, še posebej pa nasilje nad ženskami," podpredsednik zveze Luka Medved pojasni, kako so po vzoru hrvaških kolegov izkoristili trenutek, ko se je odzvala tudi slovenska javnost.

Pravijo, da so kadrovsko podhranjena organizacija brez oddelka za marketing ali piar: "Objava je nastala spontano, ker je bilo izpostavljeno, da se je nekdo v žensko zaletel. Ker se mi v našem športu zaletavamo drug v drugega, vabimo vse, ki so željni zaletavanja, da pridejo sem. Kajti igrišče za ragbi in mi smo morda primernejši za zaletavanje kot pa ulica in šibkejši spol. Tudi mladostnike, ki so željni fizičnega stika z vrstniki, vabimo v enega izmed naših klubov, kjer bodo imeli tega na pretek. Z veseljem jih bomo sprejeli medse in se bomo lahko skupaj zaletavali drug v drugega. V športnem duhu in ob spoštovanju džentelmenskih pravil. Taki so še posebej vabljeni, da se naučijo še kakšnih manir, ki se jih očitno do zdaj še niso, če zganjajo takšno nasilje," poudarja Medved, ki je tudi predsednik Rugby kluba Maribor ter nekdanji klubski in reprezentančni igralec.

Za odziv smo prosili tudi Niko Kovač, ki je pojasnila, da ragbistov takrat niti ni poznala: "Njihova gesta, ki je v tistem trenutku izrazila solidarnost, pa se mi je zdela nekaj najlepšega, kar se je zgodilo, saj so pokazali, da gledajo ven iz svojih socialnih mehurčkov in da so pripravljeni storiti tudi nekaj dobrega za širšo skupnost," je za 24ur.com dejala prejšnji teden ob spremljanju rezultatov trojnega referenduma.

Proti nasilju tudi hrvaški ragbisti

Na Hrvaškem je kampanja proti nasilju nad ženskami, v katero so bili vključeni ragbisti, potekala že pred leti. "Poanta zgodbe je bila, da ne dviguj roke nad šibkejšega, ampak poskusi nad sebi enakega in takrat ti najbrž ne bo uspelo," nam je pojasnil Marko Krpan, ki je v ragbiju že 30 let, trenutno pa je trener otrok do 16 let v Rugby klubu Zagreb. Pred člansko tekmo so se namreč v Stanežičah pomerili tudi mladinci.

V središče kampanje so postavili nežnejši spol: "Vsak dan smo priča tovrstnim zgodbam. Ampak temu je treba posvetiti pozornost, ta problem je treba izpostavljati in poudarjati, da tako ravnanje ni dopustno."

Stvari so se lotili na ravni ragbi zveze, postavili so jumbo plakate in posneli tudi televizijski oglas: "Mož dvigne roko nad ženo, v tem trenutku pa s strani prileti ragbist in ga podre na tla, odstrani ga iz te situacije," Krpan ob tem izpostavi, da ga ni pretepel. "Ragbi ni nasilje, čeprav številni menijo, da gre za razbite nosove in polomljene zobe, to ni prava slika. To je šport, ki ima svoja pravila, ni pretep, vse je regulirano," poudari.

Epidemija prepolovila otroške selekcije

Za slovenske klube je standard, da se trenira dvakrat tedensko, večinoma tehniko, za kondicijo pa bi morali igralci poskrbeti sami, s fitnesom, kardiovaskularno vadbo. Razen med zimskim premorom, na katerega se zdaj odpravljajo, in v predsezoni, ko pa poudarek je na fizični pripravi.

Prvi klub na naših tleh je bil ustanovljen leta 1962, skupaj s slovenskim atletom ga je ustanovila skupina splitskih študentov v Ljubljani. Še danes nosi ime Rugby klub Ljubljana in je hkrati tudi največji klub. Poleg članske selekcije imajo tudi tri mladinske selekcije: U16, U14 in U12, pospešeno in aktivno pa delajo še na mlajših kategorijah.

Med letoma 2014 in 2018 so imeli tudi program Get into rugby, ki je bil zelo uspešen in so bili zaradi njega tudi posebej izpostavljeni na evropski ragbi zvezi kot primer uspešnega delovanja. Šlo je za predstavitve po okoliških šolah, ki so bile znotraj 15 minut hoje od vsakega kluba. Ciljali so na vse učence med sedmim in 18. letom starosti, najbolj odzivni pa so bili 11-, 12- in 13-letniki. Imeli so tudi po 10-odstotni delež uspešnosti. Če si je predstavitev na šoli ogledalo 20 fantov, sta potem dejansko dva prišla tudi na njihov trening in začela trenirati v klubu. "V nekaj letih smo z minimalnimi sredstvi nabrali ogromno otrok," pravi Ivan Šček, dolgoletni prostovoljec v ragbiju, že od leta 2012 pomaga na ravni kluba in zveze, trenutno pa je tudi njen predsednik.

Otroške selekcije pa je epidemija covida-19 prepolovila: "Med epidemijo so tako Rugby zveza kot klubi dosledno upoštevali vsa navodila takratne vlade glede preprečevanja širjenja okužbe, kar pomeni, da skoraj dve leti nismo nič trenirali. Medtem ko so bili drugi klubi in zveze precej inovativni in so našli načine, da so lahko zadrževali igralce na kupu z raznimi aktivnostmi, ki pa so verjetno bile v skladu s takratno zakonodajo," Šček pojasni zdesetkane vrste.

Finančna podhranjenost

"Malokateri klub takšnega obrobnega športa, kot je ragbi, se lahko pohvali s 60-letnim neprekinjenim delovanjem," poudarja Šček. V Sloveniji ragbi nikoli ni dobival neke večje prepoznavnosti: "Zaradi jugoslovanske mantre, da je žoga okrogla," na vprašanje, zakaj, dodaja Luka Medved. Gre namreč za tipičen anglosaksonski šport, ki se v državah nekdanje Jugoslavije in Vzhodne Evrope nikoli ni zares prijel. "Pri nas se večinoma vsi priljubljeni ekipni športi igrajo z okroglo žogo," spomni na družbo košarke, nogometa, odbojke, rokometa, vaterpola.

Že omenjeni Hrvati, ki so na svetovni lestvici 30 mest pred Slovenijo, pa so tradicijo ragbija dobili preko diaspore, torej izseljencev, ki so živeli v Avstraliji, Veliki Britaniji, na Novi Zelandiji. Njihova reprezentanca ima še vedno veliko igralcev iz teh držav.

Med letoma 2014 in 2018 je bilo urejeno sofinanciranje države z naslova Letnega programa športa, nato pa je zaradi novih določil ragbi izgubil možnost, da pridobi sofinanciranje države. Prej so dobivali med 15.000 in 20.000 evri letno, kar je le kapljica iz milijon in dvesto tisočakov vrednega zalogaja, ki se letno namenja slovenskemu športu.

Zdaj torej niti tega ni več. "To, da nimamo več sofinanciranja, je zelo velika težava. Ta kapljica je nam zagotavljala zgolj in samo preživetje, nobenega prestiža, nikakršnih honorarjev ali plač za zaposlene. S tem denarjem smo pokrivali reprezentančne tekme, nihče ni bil plačan kot profesionalec iz tega denarja, šlo je zgolj za potne stroške reprezentantov, da so se lahko udeležili tekmovanj. Ker tega denarja ni več, je ta plemeniti šport zdaj v Sloveniji na robu preživetja," predsednik krovne zveze Šček pojasnjuje, da brez velike komercialne prepoznavnosti težko dostopaš do sponzorjev. "Tisti, ki so, so bolj ali manj podporniki, kot pa bi tukaj videli neki interes, zaradi katerega bi dobili nekaj nazaj," dodaja. Televizijskih prenosov tekem ni, tudi mediji se redko odločajo za objave prejetih sporočil za javnost.

Kako na tekme v tujino?

Ker so napredovali v višjo skupino, evropsko skupino 1 jug, jih čakajo reprezentančna gostovanja na Cipru, Malti, v Izraelu in Bolgariji. Na tri od štirih destinacij je treba z letalom.

22. aprila jih čaka tekma v gosteh z Izraelom. Potni stroški bodo presegli 10.000 evrov. Na tekmo mora namreč 27 ljudi. 23 jih sestavlja polni igralski kader, 15 jih je vsakem trenutku na igrišču, plus osem menjav. Potem so tukaj še trener in njegov pomočnik, fizioterapevt ter team manager. Kje bodo dobili denar? "Ne vemo še, res, ne vemo še. Z Luko bova v podjetjih, v katerih se udejstvujeva poslovno, poskusila napraskati nekaj denarja. Ampak v tem trenutku ne moremo plačati niti letalskih kart, ki jih moraš kupiti toliko vnaprej. Stanejo okoli osem tisoč evrov z odhodom iz Budimpešte, kamor bo treba z avtobusom," je še novembra odgovarjal Šček.

Glede na število registriranih igralcev Slovenija sicer kotira zelo visoko. Premagovali so že reprezentance, ki imajo po tri lige, medtem ko ima naša država vsega skupaj tri resne klube, katerih igralci nato sestavljajo reprezentanco. Vanjo se sicer lahko vključijo tudi tisti, ki so se iz Slovenije izselili in živijo nekje drugje, zaradi pravil, ki veljajo v ragbiju, pa se lahko vrnejo igrat za Slovenijo."To niso naturalizirani igralci kot denimo v košarki, ko so dobesedno Američani, pa igrajo za Slovenijo. Tukaj gre za tuje državljane, ki imajo slovenske korenine. Pogoj je, da sta morala biti vsaj dedek ali babica rojena pri nas," sogovornika iz zveze povesta, da so imeli v preteklosti vsaj deset takih.

Od Francozov do Avstralcev in Argentincev, najbolj znani pa so bili seveda bratje Škofič, Angleži slovenskih korenin. In zakaj teh igralcev ni več? "Oni še vedno igrajo, vendar si mi več ne moremo privoščiti plačevanja njihovih potnih stroškov. Oni pridejo igrat zastonj, brez dnevnic ali nagrad, vendar jim je treba vseeno pokriti potne stroške in namestitev v Sloveniji, česar pa si trenutno ne moremo privoščiti," pojasnjuje Šček. V najboljših časih so z njihovo pomočjo premagovali tudi precej višje rangirane reprezentance. 

"Podobno kot pri hokeju, ko so reprezentanti iz dveh, treh slovenskih klubov zaigrali v skupini A. Tako je bilo tudi v ragbiju, s tako majhno bazo igralcev smo igrali na nivoju, ki ni realen. Z igralci iz treh klubov smo igrali v skupini z Američani, Kanadčani," se fantje spominjajo, kako so njihovi navečji uspehi presegali zmožnosti samega športa v Sloveniji. "Rezultati so bili, ampak to pač na dolgi rok ne gre, če nimaš v ozadju baze igralcev, ki pa je povezana s financiranjem in prepoznavnostjo športa," pravijo.

Spoštovanje se jim vbija v glavo že od vsega začetka

In kdo ob tej manjši prepoznavnosti v Sloveniji vseeno pride igrat ragbi? "To so večinoma fantje, ki si ne želijo trenirati konvencionalnih športov, ampak nekaj več. Ragbi je šport, ki vsebuje vrednote, ki jih pri drugih športih več ni," pravi Šček.

Ragbi uči, da moraš po padcu namesto neke simulacije vstati in iti naprej: "Če te nasprotnik podre na tla, namesto tega, da se valjaš po tleh, vstaneš in mu pokažeš, da ti nič ni naredil," našteva eden izmed dolgoletnih igralcev, medtem ko se nam pred očmi vrti podoba večno vrtečega se (ne)poškodovanega brazilskega nogometnega zvezdnika Neymarja.

Pri ragbiju prav tako ni ugovarjanja sodnikom, do sodnika lahko pristopi samo kapetan ekipe, ki ga naslovi z gospodom in spoštljivo spregovori z njim. "Tega se uči že 10-letne dečke, zato tudi mnogi starši nazadnje vzpodbujajo otroke, da ostanejo v tem športu, ker vidijo dobrobit tega. Na treningih se ves čas poudarja spoštovanje do soigralca, trenerja, sodnika. To jim vbiješ v glavo in zato je to vcepljeno vsakomur, ki pride do članske ekipe. Imeli smo veliko otrok, ki so bili težavni v šoli ali pa so bili 'uličarji' in so jih pripeljali sem, pa so se skozi ta šport rešili kakšnih slabih poti v življenju. To nam priznava tudi veliko staršev. Včasih fante v puberteti mine volja do treningov, vendar si starši želijo, da ostane, saj vidijo, kaj prinese privzgoja teh vrednot ragbija skozi šport," pravijo.

Spomnijo tudi na znameniti rek slavnega britanskega državnika Winstona Churchilla, da je ragbi huliganski šport, ki ga igrajo džentelmeni, medtem ko je nogomet džentelmenski šport, ki ga igrajo huligani. "Gre za karakter, ki ga ta šport razvija," poudarijo.