Je človek, ki poje živega netopirja, res umetnik?

Že Platon je govoril o umetnosti, in sicer kot o posnemanju oziroma imitaciji (mimesis) – dolgo je veljalo, da je umetnost reprezentacija oziroma replikacija nečesa, kar je lepo oziroma pomembno. Tam nekje do konca osemnajstega stoletja je bila vrednost umetniškega dela prav v tem, kako dobro je to posnemalo svoj subjekt. 

Šele v dvajsetem stoletju je umetnost začela postajati bolj abstraktna, v njenem imenu pa so ljudje storili in počeli že marsikaj. Ta 'marsikaj' zagotovo vključuje tudi nedavni performans (po besedah mnogih pa javno mučenje živali) Rusa Petra Davidčenka, ki v Sloveniji gostuje pri Društvu za sodobno kulturo Fotopub. Spomnimo, Davidčenko je v torek pred Državnim zborom pojedel živega netopirja. Pri tem je treba omeniti tudi, da je pri nas mučenje živali kaznivo dejanje, netopirji pa so zaščitena vrsta, ki jih ne smemo jemati iz narave. 

Govorili smo z Davidčenkom, pa tudi z vodjo Fotopuba, Dušanom Josipom Smodejem. Ruski umetnik (čeprav temu poimenovanju mnogi nasprotujejo) pravi, da obtožbe o mučenju živali popolnoma razume, v isti sapi pa dodaja, da je bila osnovna ideja njegovega performansa spregledana. 

"Videl sem vpliv pandemije covida-19 na Evropo, bil sem v Franciji in Italiji, državah, ki ju je koronavirus hudo prizadel. Ob tem sem videl, kako 'big pharma' podjetja profitirajo na tej krizi, koliko denarja bodo dobila od vlad – računajo za cepiva, ki sploh še niso proizvedena, ki sploh ne delujejo. Na primer, pred nekaj dnevi so ustavili tretjo fazo testiranja cepiva, ker je eden izmed sodelujočih huje zbolel," je Davidčenko začel razlago o tem, kaj je za njegovim projektom. Sam je prepričan, da so cepiva, ki so izdelana iz popolnoma sintetičnih materialov, slaba za ljudi, zato se v drugem delu svojega projekta skupaj s prostovoljci ukvarja tudi z izdelavo lastnega, 'naravnega cepiva'. 

Kot je povedal, je na začetku pandemije, ko je bil še v Franciji, huje zbolel, imel je vse simptome covida-19, a se ni mogel testirati in zdraviti. "Nisem imel druge izbire, kot da grem v gore, kjer sem pojedel belega netopirja. Imel sem vročino in druge simptome, po tem pa so izginili," je dejal. 

Performans, kot ga imenuje sam, je pred Državnim zborom izvedel zato, ker "tudi naša vlada investira v cepivo, prav tako ima AstraZeneca pri nas podružnico". Njegov namen je, pravi Davidčenko, da ponudi alternativno rešitev, saj si "ne želi, da bi velike korporacije profitirale na trpljenju ljudi". Prepričan je, da bo cepivo na voljo samo tistim, ki si to lahko privoščijo, pri tem pa "bo pozabljeno na ljudi, manjšine". 

'Akt je zagotovo izredno kruto dejanje, a ima sporočilo'

Kot pravi vodja Fotopuba Smodej, kjer Davidčenko gostuje, ga je k nam povabil ravno zaradi vprašanja, kje se umetnost začne in kje se konča, kje je meja med znanostjo in umetnostjo, pa tudi larpurlatizmom na eni in umetniški nagnjenosti k energetski ter finančni neučinkovitosti na drugi strani.  

"Začel sem se zanimati za to, kako ustvarjati umetnost na tak način, da ne ustvarjamo blaznega primanjkljaja, ta projekt pa mi je zanimiv, ker prehaja neke okvirje in v umetnost vpleta znanstveno raziskovanje," razlaga Smodej. Vstopanje umetnosti v družbo je tisto, kar mu daje neko vrednost, doda. 

"Po mojem mnenju je lahko vsako umetniško delo na tak način provokativno in uporabi družbeno nesprejemljive metode, če je njegov vpliv dovolj močan. Ta akt je zagotovo izredno kruto dejanje in ne moremo mimo tega, da bi ga obsojali, a ima sporočilo – začnemo lahko razmišljati o tem, ali cilj upravičuje sredstva. Načelo proporcionalnosti ima tako v umetnosti kot v pravu zelo veliko vrednost," nam pove direktor Društva za sodobno kulturo Fotopub v pogovoru malo po tem, ko so jih obiskali kriminalisti in veterinarska inšpekcija, saj performans obravnavajo na podlagi 341. člena KZ-1.

Smodej je povedal, da so po performansu doživeli javni linč, a da se je sporočilo izgubilo. "Smisel projekta ni mučenje živali, v nadaljevanju bomo razložili tudi performans pred DZ," je napovedal. 

Davidčenko je ob tem še dodal, da predvsem kozmetična in farmacevtska podjetja svoja testiranja opravljajo na živalih. "Ne verjamem, da živali preživijo ta testiranja, a s tem se nihče ne ukvarja," je izpostavil. 

Rušenje starih meja in tega, kar je umetnost nekoč bila

O tem, ali je to performans ali ne, ali gre pri Rusu za umetnost ali ne, smo govorili tudi z red. prof. dr. Miho Javornikom s Filozofske fakultete, kjer poučuje na oddelku za slavistiko, sicer pa je specialist za rusko književnost. 

"Jaz mislim, da se to začenja v začetku 20. stoletja – konceptualizem oziroma ready-made umetnost. Takrat je Duchamp (op. p. Marcel Duchamp) v muzej postavil fontano, ki je bila pravzaprav pisoar. S tem se v avantgardi začne razlikovanje med tem, kaj je in kaj ni umetnost," uvodoma razloži prof. Javornik. 

Kasneje se to širi v čas sedemdesetih, osemdesetih let, ko se v Sovjetski zvezi (kasneje Rusiji) začne pojavljati konceptualizem. "Gre za koncept rušenja stare meje, stare umetnosti – v tem primeru socrealizma – in diskreditiranje vsega, kar je nekoč bila umetnost," razloži novo smer. Več avtorjev v člankih govori o tem, kako je umetnost samo tisto, kar je v muzejih, galerijah.

"Ta primer ni osamljen," reče o Davidčenku. "V osemdesetih letih smo imeli Olega Kulika, ki je samega sebe predstavljal kot psa, ob tem pa je tudi grizel naokoli kot pes. To predstavlja diskreditacijo umetnosti; če ne razumejo umetnika, bo ta 'kontra' temu tudi grizel," navede primer. Performansa Davidčenka ne opredeljuje kot umetnost; Javornik pravi, da gre za ekscesno prakso znotraj nekih umetnostnih kritik, ki so relevantne oziroma so v muzejih in galerijah. "Tudi v galerijah je lahko danes marsikaj razstavljeno, vse pa je stvar marketinga, ki danes določa, kaj umetnost je," za konec še pove profesor.