Umrl nekdanji metropolit Šuštar

Zjutraj ob 9.30 je v 87. letu starosti v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano umrl upokojeni ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar.

V svoji oporoki je Šuštar zapisal, da naj bo pogreb "čim bolj skromen": "Izrecno odklanjam vsako cvetje, prosim pa za molitve, svete maše in dobra dela usmiljenja, kjer koli je potrebno," je še zapisal v oporoki.

Od pokojnika so se poslovili dijaki, študenti in uslužbenci Zavoda sv. Stanislava. Od sobote do pogreba bo pokojni nadšof ležal v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja. Pogreb bo v ponedeljek ob 16. uri, obred pa bo vodil kardinal in nekdanji nadškof Franc Rode.

Rode je v sporočilu za javnost zapisal, da ''ob smrti nadškofa Šuštarja čutimo, da je od nas odšel srčno dober človek, zvesti pastir Božjega ljudstva in zaveden Slovenec z jasnim občutjem odgovornosti do naroda in države''. Ob neizpodbitni in splošno priznani vlogi nadškofa Šuštarja pri zaustavitvi desetdnevne vojne in mednarodnem priznanju Slovenije bi bilo kratkovidno in škodljivo za prihodnost naroda in države misliti, da bomo močnejši in uspešnejši, če oslabimo ali povsem zatremo vpliv katoliške Cerkve na Slovenskem, je dodal.

Tudi predsednik Janez Drnovšek je ob smrti Šuštarja izrazil globoko sožalje. "Vendar žalost ob njegovi izgubi ne more zabrisati pečata dobrote, ki ga je zarisal s svojim življenjem in ga bo spremljal tudi po smrti. Dr. Alojzij Šuštar bo v našem spominu predstavljal pravega duhovnega predstavnika katoliške cerkve. Vedno je ostal na visoki duhovni ravni in vase ga niso potegnile materialne ali politikantske okoliščine. Znal je vzpostaviti razdaljo do praznine, ki spremlja današnjo civilizacijo in je svoj odnos do ljudi, ki jih je srečeval, oblikoval glede na resnično dobro, ki ga je začutil v njih. Tako katoliška cerkev kot Republika Slovenija si lahko le želita ljudi, kot je bil dr. Alojzij Šuštar, potrebuje pa jih tudi ves svet," je zapisal v sporočilu za javnost.

Janša, Cukjati: Zaslužen za samostojno Slovenijo

Po mnenju premierja Janeza Janše je Šuštar v obdobju slovenskega osamosvajanja in prizadevanj za mednarodno priznanje novonastale države pomembno prispeval k uspehu projekta samostojne Slovenije. "Bil je ena tistih redkih osebnosti izven slovenske politike, katerih zgodovinska vloga pri slovenskem osamosvajanju je nedvomno nesporna," so sporočili iz kabineta predsednika vlade.

Predsednik državnega zbora France Cukjati je poudaril, da je Slovenija z odhodom nekdanjega nadškofa izgubila velikega človeka, ki si je prizadeval za pravičnost med ljudmi in narodno spravo. "Nepozaben in dragocen nam ostaja njegov prispevek pri osamosvajanju Slovenije. Zato bomo našega dobrega prijatelja in uglednega cerkvenega dostojanstvenika ohranili v spoštljivem spominu", še dodaja Cukjati.

Kučan: Človek, ki sem ga globoko spoštoval

Šuštar je bil po besedah bivšega predsednika države Milana Kučana človek dialoga in izjemno spoštljiv tudi do tistih, ki mislijo drugače. "Lepo je bilo sodelovati z njim in štejem si v čast, da sva skupaj delala tudi za Slovenijo, posebej v času, ki je bil morebiti usoden za slovensko prihodnost," so sporočili iz pisarne bivšega predsednika.

"Žalostno me je presenetila vest, da je umrl človek, ki sem ga globoko spoštoval," je dejal Kučan in dodal, da je bil Šuštar globoko veren, svetovljan in trden Slovenec, ki je veliko naredil za slovensko državo, posebej za njeno mednarodno priznanje. Bivši predsednik države meni, da je Šuštar "veliko naredil za strpno življenje v državi, ki smo jo dobili tudi z njegovo pomočjo".

Intelektualec evropskega formata

Alojzij Šuštar se je rodil leta 1920 v vasi Grmada nad Trebnjem kot prvi izmed desetih otrok. Zaradi izredne nadarjenosti so ga starši po opravljeni petletni ljudski šoli poslali v ljubljanske Škofove zavode, kjer je leta 1940 z odliko tudi maturiral. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovno semenišče in na Teološki fakulteti končal prvi letnik študija filozofije.

Leta 1941 ga je ljubljanski škof Gregorij Rožman poslal v Rim, kjer je na papeški univerzi Gregoriani dosegel licenciat iz filozofije in doktorat iz teologije, leta 1946 pa je bil posvečen v duhovnika. Zaradi tuberkoloze je odšel na zdravljenje v Švico. Tam je dobil tudi mesto profesorja filozofije in verouka na liceju (1951 - 1963). Na Visoki bogoslovni šoli v švicarskem Churu je pričel predavati moralno teologijo, leta 1968 pa je postal njen rektor. Od 1971 do 1976 je bil tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE). Leta 1977 se je vrnil v Slovenijo, 1980 pa je bil imenovan za ljubljanskega nadškofa in metropolita.

Kot so zapisali na spletni strani ljubljanske nadškofije, je "škofovsko službo začel v času totalitarnega sistema in spremljal počasen prehod v demokracijo". Pri tem si je stalno prizadeval, da bi bila Cerkev navzoča tudi v javnem življenju.

Prizadevanja za neodvisnost Slovenije

Na njegovo pobudo je bila 20. junija 1983 v okviru Jugoslovanske škofovske konference ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca. Bil je tudi član vodstva različnih mednarodnih komisij, svetov in odborov.

Znana so njegova prizadevanja pri osamosvajanju Slovenije, k čemur so veliko prispevale njegova številna poznanstva v tujini. Po njegovi zaslugi je Vatikan priznal samostojnost in neodvisnost Slovenije, v času njegove škofovske službe pa je Slovenijo prvič obiskal (1996) papež Janez Pavel II. Škofovsko službo je do upokojitve opravljal 17 let.