Urbančič je imel lani v Ljubljani kar dve samostojni razstavi. Kot kiparski ustvarjalec je zastopan tudi v izboru dr. Leva Menašeja na razstavi Akt na Slovenskem, ki jo bodo drevi odprli v Jakopičevi galeriji.
V ljubljanski galeriji Krka so februarja lani predstavili Urbančičvene slike in kipe, v galeriji Latobia pa maja male plastike, ki so se tematsko navezovale na pet slik: Glasbenice, Žanjice, Perice, Prevzetne in Deklice s sončniki. O tej povezavi je dr. Ivan Sedej tedaj napisal, da podobe živali, mitoloških bitij, poskočnih nimf, babnic in skupinskih plastik, ki se navezujejo na Urbančičevo slikarsko motiviko, doživljamo kot mojstrov prestop v drugačno ikonologijo, v svet oživljene mitologije in ezopovske metaforike.
Izidor Urbančič se je rodil 4. aprila leta 1925 v Ljubljani. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1953 končal še specialko. Ob sodelovanju na številnih skupinskih predstavitvah je pripravil tudi približno 50 samostojnih razstav. Udeležil se je tudi mnogih simpozijev in kolonij.
Svojo umetniško pot je začel v 50-ih letih kot predstavnik intimistične generacije, ki je prva prelomila likovno ter vsebinsko monolitnost socrealističnega obdobja. Več desetletij se je posvečal slikarstvu, sredi 80-ih pa se je uspešno poskusil še v kiparstvu. V tej likovni disciplini je povzel in razvil nekatere motive, ki jih je razvijal že v slikarstvu, ter jih dopolnil z docela kiparskimi prijemi. Pri oblikovanju ženskih aktov je avtor sledil tudi t. i. primitivistični tradiciji, ki je bila v slovenskem kiparstvu zaznavna vse od zgodnjih 60-ih let. Gre za značilna telesna razmerja in odmeve prazgodovinskih Vener. Sorodne like je bilo srečati tudi na Urbančičevih zadnjih slikah. Znani so njegovi slikarski ciklusi Vasovalci, Kam? in Kdaj?.
