V 84. letu starosti je v četrtek v Ljubljani po daljši bolezni umrl Tone Pavček, je potrdila pesnikova družina. Pogreb pokojnika bo v sredo na ljubljanskih Žalah.
Pavček je bil slovenski pesnik, esejist in prevajalec. Rodil se je 29. septembra 1928 v Šentjuriju pri Mirni Peči. Tam je živel do svojega 16. leta, nato pa je odšel v Ljubljano, kjer je končal klasično gimnazijo. Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto in diplomiral leta 1954, a pravne službe ni nikoli opravljal.
Pavček je bil zelo dejaven človek. Bil je novinar in urednik, ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani ter tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev. Bil je tudi ambasador Unicefa in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot novinar je sodeloval pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici. Bil je tudi novinar in urednik na RTV Slovenija. Od 1972 do upokojitve leta 1990 je bil odgovorni urednik Cankarjeve založbe.
Pavček se je vidno uveljavil tudi kot družbeni in politični delavec, še posebej v času osamosvajanja Slovenije. Od leta 1986 do 1990 je bil tudi poslanec slovenske skupščine. Na množičnem zborovanju na ljubljanskem Kongresnem trgu je leta 1989 prebral Majniško deklaracijo.
Pavček je za svoje delo prejel številne nagrade, med njimi je pred dvema letoma prejel tudi zlati red za zasluge republike Slovenije. Za njegove življenjske dosežke ga je leta 2007 Mestna občina Ljubljana imenovala za častnega meščana, bil pa je tudi častni meščan Novega mesta in Mirne Peči.
Pavček se je ves čas posvečal literarnemu ustvarjanju, tako za otroke kot odrasle, neizbrisen pečat je pustil tudi kot prevajalec ruske literature, h kateri se je s pomočjo citatov kot živahen retorik vedno znova zelo rad vrnil. Neizbrisen pečat je pustil tudi kot prevajalec srbske in hrvaške lirike.
Pavček je bil zelo priljubljen med mlajšimi bralci, ki ga ne bodo pozabili zaradi 'Jurija Murija v Afriki', ki je pred kratkim dobil nadaljevanje v knjigi 'Juri Muri po Sloveniji'.
Napisal je še številne zbirke za otroke, med njimi so 'Besede za sladkosnede', 'Sonce in sončice', 'Deček gre za soncem' in 'Po morju plava kit'. Med njegovimi slikanicami najdemo še 'Živalski ringaraja', pisal pa je tudi pesniške zbirke za odrasle. Med njimi najdemo tudi 'Ujeti ocean', 'Iskanje sveta', 'Goličava', 'Temna zarja', 'Darovi', 'Same pesmi o ljubezni' in 'Samo tu lahko živim'.
Skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Cirilom Zlobcem je izdal 'Pesmi štirih', ki so v času predanosti kolektivizmu pomenile pomemben premik, vrnitev v intimizem. Zbirka 'Pesmi štirih' med slovenskimi ljubitelji poezije še vedno zavzema prav posebno mesto, kar velja tudi za številne Pavčkove poznejše zbirke.
Pavčkova lirika je vitalistična, pesnik je bil do narave idiličen in harmoničen. Vrh pesniškega ustvarjanja je dosegel z refleksivno poezijo, v kateri se sprašuje o smrti in življenju z vidika posameznika ter skupnosti. Pavčkova poezija se izmika neposrednemu impresionizmu, goji pa napol lirično napol refleksivno pesem, v kateri je razmišljal o usodi človeka, njegovi ujetosti v spreminjanje in minevanje.
Posebej je treba omeniti Pavčkovo esejistično pisanje, zlasti v treh delih objavljeno knjigo 'Čas duše, čas telesa' (1994, 1997, 2004). V njej je občutljivo spregovoril o svojih dolenjskih rodovnih koreninah, o zorenju ter odraščanju dečka in mladostnika, o šolanju v šoli in v življenju. Ta avtobiografska izhodišča je nadgradil s pogledi v širše dimenzije bivanja, kjer se izmenjavajo svetlobe in sence, ekstaze čutnosti in duhovnosti, hvala življenja in hlad minljivosti.
Za svoje pesniško in prevajalsko delo je prejel vrsto nagrad in priznanj, med njimi več Levstikovih. Podelili so mu tudi Sovretovo nagrado, večernico in Veronikino nagrado. Leta 1984 je prejel nagrado za življenjsko delo.
Pavčka je vedno določal vitalizem, njegove besede so bile vedno polne pozitivne naravnanosti, kar pa še ni pomenilo, da ni bil kritičen do družbe, v kateri je živel. Pavček običajno v svojih nastopih nikoli ni pozabil omeniti vina, ki ga je tudi prideloval, in solin, ki jih je občudoval. Tako soline kot vino so pogosto vpeti v kakšnega od njegovih verzov.
"Človek živi to svoje življenje in se trudi, da kdaj doreče misel, stavek, svoj kredo, svojo besedo. Včasih mu uspe, včasih ne," je v enem od svojih številnih intervjujev povedal Pavček.
