Zaslužna profesorica dr. Andreja Kocijančič je bila tudi profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je med drugim vodila Katedro za interno medicino in bila prodekanja, bila je ustanoviteljica in dolgoletna predstojnica Klinike za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana ter prva strokovna direktorica omenjenega centra, so zapisali na spletni strani univerze.
"Ko ne moreš dati ničesar novega več in se lahko samo še ponavljaš, je čas, da se ustaviš in začneš vlagati energijo kam drugam," je pojasnila, ko se je odločila, da zapusti medicino in postane rektorica Univerze v Ljubljani. Medicina je bila sicer njena velika ljubezen in strast.
Kocijančičeva je bila učenka in naslednica prof. dr. Stanislava Mahkote, pionirja slovenske endokrinologije. Pokazala je izjemno znanje in talent, so zapisali na univerzi in dodali, da je na noge postavila Kliniko za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana ter jo tudi več let vodila.
Na Medicinski fakulteti in širše je desetletja vzgajala nove generacije zdravnic in zdravnikov endokrinologov, vodila in spodbujala raziskovalne dejavnosti na področju hormonov in presnove ter zastopala slovensko endokrinologijo v mednarodnih organizacijah.
A postati zdravnica ni bila njena prvotna želja. Po končani gimnaziji je namreč nameravala študirati filozofijo, na filozofski fakulteti je tudi že vse uredila, nato pa jo je za študij medicine navdušil njen fant, kasneje mož, ker je bila njegova mama zdravnica. "Slovenija je tako dobila eno največjih strokovnjakinj na področju endokrinologije," so zapisali na spletni strani univerze.
Kocjančičeva se medicine ni nikoli naveličala, je pa spoznala, da lahko veliko naredi še na kakšnem drugem področju, zato se je odločila za kandidaturo za rektorico Univerze v Ljubljani, kar ji je tudi uspelo. V zgodovino Univerze je vpisana kot prva in še vedno edina rektorica. "Vedno sem hotela nekaj novega, dodatnega, izboljšati organizacijo dela ali poskrbeti za boljše razmere. Če nekaj hočeš, če o tem govoriš in razlagaš, potem je seveda dobro, prav in pošteno, da pokažeš tudi, kako se to naredi," je dejala v enem od intervjujev po izvolitvi. Poudarjala je potrebo po tesnejšem povezovanju z gospodarstvom, zvišanju kakovosti izobraževalnih programov, internacionalizaciji ter po združevanju in povezovanju raziskovalnega dela, ki poteka na članicah Univerze v Ljubljani. Zavzemala se je za prenove študijskih programov, ki naj postanejo primerljivi s programi sorodnih institucij v Evropi.
V knjigi UNIVERSITATIS LABACENSIS RECTOR FUI: Spomini na rektorska leta, ki je izšla ob stoletnici Univerze v Ljubljani, je v svojih spominih zapisala: "Voditi Univerzo v Ljubljani je velika čast, pa tudi velika odgovornost. Vsak rektor s svojo ekipo pusti pečat univerzi. Pa vendar je naša ekipa želela nadaljevati v smeri, ki so jo začrtali naši predhodniki. Dobro smo se zavedali, da se tako gradi tradicija, ki jo univerza za svojo uveljavitev nujno potrebuje."
