Šeligo se je v slovensko zgodovino poleg svojih izjemnih literarnih del (med drugim Triptih Agate Schwarzkobler) zapisal kot eden izmed ustanoviteljev Slovenske demokratične zveze ter minister za kulturo. Za svoje ustvarjanje je dobil več nagrad, med drugim leta 1989 Prešernovo nagrado za dramska in prozna dela.
Rudi Šeligo se je rodil 14. maja 1935 na Sušaku pri Reki. Leta 1960 je diplomiral iz filozofije in psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1987 opravil magisterij iz estetike. Leta 1962 se je zaposlil na Zavodu za preučevanje organizacije dela in izobraževanje kadrov v Kranju ter do leta 1993 predaval na Visoki šoli za organizacijo dela oz. Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Sourejal je Revijo 57 in Perspektive, bil glavni urednik Problemov in knjižne zbirke Znamenja pri založbi Obzorja v Mariboru ter sodeloval pri Novi reviji. Kot predsednik Društva slovenskih pisateljev (1987-1991) je pomembno sodeloval pri slovenski demokratizaciji in osamosvajanju. Bil je med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze in bil 1990 izvoljen za njenega poslanca v slovenski skupščini. V letih 1990-1992 je vodil parlamentarni odbor za kulturo. V letih 1990-1994 je bil predsednik sveta RTV Slovenije, več let pa je bil tudi predsednik Borštnikovega srečanja. Od junija do novembra 2000 je bil minister za kulturo v t. i. Bajukovi vladi. Leta 1989 je prejel Prešernovo nagrado za dramska in prozna dela, leta 2003 pa je za roman Izgubljeni sveženj prejel nagrado kresnik za najboljši roman. Od junija 2001 je bil izredni član SAZU.
Literarna dela Rudija Šelige, ki jih literarni teoretiki največkrat umeščajo v modernizem, so v petdesetih in šestdesetih letih prinesla v slovensko literaturo odločilne inovacije, tako s svojo nekonvencionalno tematiko kot z izjemnim in izvirnim slogom, kakršnega slovenska književnost do njegovega nastopa ni poznala. Z vrsto novel, zlasti pa s kratkim romanom Triptih Agate Schwarzkobler (1968), je uveljavil nove standarde sodobnega pripovedništva. Pri pisanju svojih dram je, kot je večkrat poudaril, sledil pravilom, ki jih je uveljavil dramatik Harold Pinter.
Šeligo je vedno poudarjal vlogo pisatelja v svetu, ki bi moral biti vest družbe, a ne v smislu strankarske angažiranosti. Rudi Šeligo je s svojim obsežnim opusom vsekakor večkrat postavil ogledalo slovenski družbi. Med njegova najpomembnejša dela sodijo drame Čarovnica iz Zgornje Davče, Lepa Vida, Svatba, Ana in Volčji čas ljubezni, med proznimi deli pa poleg Triptiha Agate Schwarzkobler in izgubljenega svežnja še roman Rahel stik, Demoni slavja, črtice in legende Molčanja in številna druga. Šeligo je napisal tudi številne teoretične spise s polja dramske umetnosti in polemično sodeloval pri družbeno-političnih temah.
V 75. letu umrl Janez Menart
Janez Menart se je rodil 29. septembra 1929 v Mariboru. V Ljubljani je diplomiral iz slovenskega jezika in primerjalne književnosti. Kot lektor, dramaturg in vodja lutkovnega oddelka se je najprej zaposlil pri Triglav filmu. Kasneje se je zaposlil na RTV Ljubljana. Med letoma 1966 in 1968 je predsedoval Društvu slovenskih pisateljev, nato je bil dolga leta dramaturg na televiziji Ljubljana in v letih od 1979 do 1991 urednik v Mladinski knjigi, kjer je med drugim vodil program knjižnega kluba. Leta 1983 je bil izvoljen za izrednega in leta 1987 za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Pisal je tradicionalno izpovedno, pripovedno in satirično poezijo. Poleg pesnikovanja se je ukvarjal s prevajanjem, zlasti klasične angleške in francoske romantične poezije ter dram. Pisal je tudi scenarije za lutkovne in dokumentarne filme ter televizijske igre.
Izdal je vrsto samostojnih pesniških zbirk, med njimi so Prva jesen, Časopisni stihi, Bela pravljica, Semafori mladosti, Srednjeveške balade, Pod kužnim znamenjem, Srednjeveške pridige in balade.
S Cirilom Zlobcem, Tonetom Pavčkom in Kajetanom Kovičem je leta 1953 objavil znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih, ki je v literarni zgodovini zapisana kot eno temeljnih pesniških dejanj v razvoju povojne slovenske lirike.
Bil je eden najbolj priljubljenih slovenskih pesnikov druge polovice 20. stoletja. Posamične Menartove pesmi so bile prevedene v približno 25 tujih jezikov, v samostojnih izdajah pa so izšli prevodi njegovih del v hrvaškem, srbskem, makedonskem, italijanskem, ruskem jeziku.
Za svoje plodno delo je prejel številne nagrade, med njimi tudi Prešernovo nagrado za pesniške zbirke in prevode leta 1979. Za prevodno delo je dvakrat prejel Sovretovo nagrado - leta 1975 za prepesnitve Burnsa in Byrona in leta 1988 za Zbrano delo Francoisa Villona. Leta 1978 je prejel Župančičevo nagrado za zbirko Pod kužnim znamenjem.
