Upokojena ameriška marinka vodi pasjo šolo v Mariboru

Z Anjo Brumec se dobimo v Zgornji Kungoti, kjer ima njena Akademija šolanih in delovnih psov Maribor svoj poligon. Sem hodijo psi od četrtega meseca dalje, vso socializacijo pred tem pa opravijo v urbanem okolju, torej v centru mesta. "Tja hodijo zato, da se naučijo motečih faktorjev, za katere so psi po razvojni fazi najbolj dovzetni prav prve štiri mesece življenja. Gre za pripravo za delo na poligonu, najbolj ključno v tem obdobju je, da se vzpostavi povezanost z vodnikom. Kasneje začnemo pse tu, na poligonu, učiti vaje poslušnosti – torej vodljivost s povodcem, vodljivost brez povodca, vaje sedi, prostor, odpoklic," z žarom v očeh pripoveduje Mariborčanka.

In izpostavi še eno posebnost, na katero prisegajo v njeni pasji šoli. Delajo namreč izključno z igračo, pri učenju ne uporabljajo nobenih priboljškov, saj izhajajo iz nagonov psa: "Mama hrani psička, to je zanj izvor hrane. S tem je mladiček avtomatično v podrejenem položaju. Mi pa izhajamo iz prepričanja, da je bolje delati plensko – z uporabo igračke torej pri psičku vzbudimo nagon po plenu in ga motiviramo. Tako postane naš partner pri delu in ni več v podrejenem položaju."

Odkar ve zase, je njeno življenje povezano s psi. Kot je pripovedovala za rubriko Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A, je imela najprej pri teti, ki jo je pazila, maltežanko Ledi. Ko sta kasneje z bratom starše neuspešno prepričevala, da si želita svojega psa, pa je takrat desetletna deklica stvari vzela v svoje roke. "Nekega dne sem šla iz šole in sem si psa kar domov pripeljala. To je bil Aro, moj prvi pes. Bil je mešanec med nemškim ovčarjem, verjetno je imel v sebi še nekaj chow chowa ali pa morda huskija. Kar okoli 40 kilogramov je imel, ko je odrastel, super pes je bil," se spominja.  

Še ena ljubezen pa jo je na pragu dvajsetih odpeljala v ZDA. Takrat je že imela licenco za jadralno in motorno letenje, ki jo je pridobila v mariborskem letalskem klubu. Želela se je pridružiti slovenski vojski. To ji ni uspelo, je pa dobila štipendijo za nadaljevanje šolanja za pilotko na zasebni letalski šoli v Nevadi. "Da sem lahko ostala tam, sem seveda potrebovala vir dohodka in začela sem čuvati pse. Nato pa sem dobila službo v ogromnem azilu v Renu, kjer smo lahko sprejeli približno 1.500 živali. Največ je bilo muc – kar okoli tisoč. Imeli smo še približno 300 psov, pa želvice, miške, podgane – pač živali, ki so se jih lastniki naveličali ali pa zanje niso zmogli skrbeti," pripoveduje. Tam je opravljala številna dela, največ pa se je naučila pri živalski policiji, ki je prav tako delovala v sklopu zavetišča: "Gre za odvzem živali, ki je v stresu, in to je zelo tvegano početje. Pri tem namreč posegaš globoko v prostor psa – moraš ga pregledati, narediti zelo natančen opis. Tam sem se naučila zelo hitro prepoznavati pasme in pričakovati njihove reakcije. Čez moje roke je šlo v času mojega delovanja okoli 10 tisoč psov."

Ves čas pa je v njej še vedno tlela želja po vojaški karieri. In kar ji ni uspelo v Sloveniji, ji je na drugi strani Atlantika – ko je bila stara 24 let, se je pridružila marincem. "Meni je to zakon. Če bi se odločala še enkrat, bi takoj izbrala enako. Ampak, ja, to je naporno poslanstvo. Ne gre namreč za službo, pač pa za način življenja. Kot marinec služiš domovini. Nisi Anja Brumec, si številka ta in ta in si državna last. Ko je tvoja prisotnost potrebna kjerkoli na svetu, te pošljejo tja. Ne razmišljaš, ampak greš," opisuje. Marinka je bila skoraj štiri leta, o podrobnostih pravi, da ne sme govoriti, ker gre za občutljive in zaupne podatke. Nato pa je na misiji v Afganistanu hudo zbolela: "Še danes ne vem natanko, zakaj, ampak očitno sem se hudo zastrupila. Moje življenje je viselo na nitki, umirala sem. Nekako so me spravili nazaj v ZDA, kjer sem bila v bolnišnici leto dni. Ostale so posledice, sprijaznila sem se z njimi, z novim načinom življenja, s terapijo."

Ji je pa rehabilitacija prinesla nov smisel življenja – vojska je takrat zanjo usposobila terapevtsko psičko Janis. "Ona me je popeljala v čisto druge sfere kinologije, ki jih do takrat nisem poznala. Od takrat imam pse – res so mi rešili življenje," iskreno pove. In ko se je z Janis pred desetletjem dokončno vrnila v Slovenijo, je kaj hitro kupila mladičko Rino in jo vpisala v pasjo šolo. "Našla sem v naših koncih zelo poznanega trenerja, takrat še ni bil moj partner, Borisa Šefa. Pri njem sem začela šolati Rino, postala sva prijatelja, ugotovila, da imava podoben pogled na življenje in podobne interese. In tako sva januarja 2018 skupaj ustanovila akademijo," pripoveduje.

Tudi ko je Šef lansko pomlad nenadoma umrl, njune vizije ni opustila. Dela ima veliko. "Psi, izbrani v letih korone, so slabo izbrani, ker so ljudje pač vzeli, kar je bilo. To so zdaj dve ali dve leti in pol stari psi z ogromno težavami," pravi. Želi si, da bi se ljudje pred nakupom psa pozanimali in da pasme ne bi izbirali na podlagi vizualne privlačnosti. Opaža, da še vedno prepogosto kupujejo trendovske pasme – taki so nemški ovčarji ali pa beagli. "Ljudje si rečejo: 'Joj, kako so majhni, kot prikupni Snoopyji iz risanke.' A v resnici to ni ljubek mali kuža, pač pa lovski pes krvosled, ki zahteva ogromno dela. Potrebuje gibanje, disciplino. Ko zavoha sled, teče za njo in se ne ustavi, dokler plena bodisi ne ujame ali pa omaga. Take stvari je dobro vedeti, preden kupiš psa," nazorno opiše.

Upokojena ameriška marinka si je v Mariboru ustvarila dom in uživa v svojem življenju. Vojska je še naprej institucija, ki jo spoštuje in bi ji bila pripravljena posvetiti poklicno življenje, a ne objokuje, da ji zdravje tega ne dovoli. Namesto tega jima s poslovno partnerko Iris življenje lepšajo nasmejani lastniki in mahajoči repki, ker je, kot pravita, vsak pes sreča na vrvici.