V Slovenijo je do zdaj prišlo že 21 oseb: 'Veseli so, da spet živijo v miru in svobodi'

Prejšnji teden se je iz Venezuele v Slovenijo vrnila štiričlanska družina, ker je življenje v tej južnoameriški državi, kjer vlada vsesplošno pomanjkanje, celo lakota in nezadovoljstvo, postalo neznosno. Gre za prve Slovence, ki jim je uspelo zapustiti Venezuelo. Približno tisoč jih še vedno živi tam.

Ob tem so na Uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu danes sklicali novinarsko konferenco, na kateri sta državna sekretarka Olga Belec in sekretar Dejan Valentinčič predstavila aktualne razmere v zvezi z repatriacijo.

Belčeva je povedala, da je bil to pionirski načrt za Slovenijo, z izvedbo katerega so zelo zadovoljni. "Eno je bilo ta načrt sestaviti na papirju, drugo pa ga implementirati v življenje in zdaj lahko tudi uradno rečem, da nam je uspelo," je dejala.

Za repatriacijo je po njenih besedah zaprosilo okoli 50 ljudi. Na uradu so izdali 16 odločb za 29 oseb. Do zdaj je v Slovenijo prišlo že 21 oseb, od tega šest v decembru, ostalih 15 pa v januarju. K nam mora priti še osem oseb, a krivda, da se to še ni zgodilo, ni na naši strani, pravi Belčeva. Določeni ljudje na primer čakajo na konec šolskega leta ali urejajo kakšne osebne zadeve. "Realno je pričakovanje, da bi na osnovi prosilcev v Slovenijo lahko prišlo še približno 16 oseb." 

Od teh, ki so že pri nas, dve tretjini živita pri sorodnikih, eni tretjini pa pri nastanitvah pomaga država. Starosti so različne, prevladujejo družine in ljudje, ki so še vedno delovno sposobni. "Vsi se dobro počutijo, so zadovoljni, da so prispeli v Slovenijo in olajšani, da končno živijo v miru in svobodi."

Kot zanimivost je opisala primer, da jih je nek prosilec, ki bi jim moral dostaviti potrdilo o nekaznovanosti, prosil, naj počakajo še nekaj tednov, saj tam, kjer bi ga moral dobiti, niso imeli navadnih belih listov. Ker ljudje, ki so se vrnili, prihajajo iz različnih delov Venezuele, so se nekateri v Sloveniji prvič v življenju srečali s kapami in rokavicami, je še povedala.

Belčeva je opozorila, da jih zdaj čakajo še določeni izzivi, iščejo na primer rešitve za učenje slovenskega jezika. Dobre ljudi je pozvala, da potrebujejo stanovanja, predvsem pa službe.

Tudi Valentinčič je dejal, da je vesel, da so projekt, ki je trajal dolgo časa, uspelo pripeljati do te točke. Razlogov za to, da stvari trajajo, po njegovih besedah ne gre iskati v Sloveniji, saj to ni odvisno samo od nas. Je pa res, da se je pri nas moralo skoordinirati kar sedem ministrstev. Ni samo pomembno, da jih pripeljemo sem, pač pa tudi to, kaj se zgodi, ko pridejo sem, je opozoril.

Najbolj pomembno je, da smo z repatriacijami uspeli pravočasno, je poudaril. "Ljudje so živeli v hudih razmerah. Bali smo se najhujšega, a k sreči ni bilo nobenih žrtev."

Po ocenah urada v Venezueli živi do tisoč oseb slovenskega rodu, vendar ne izpolnjujejo vsi pogojev za repatriacijo. Da slovenščina na primer ni med pogoji, pa kot zanimivost pojasnjuje Valentičič, da se jezik kot narodna identiteta izgubi med prvimi. "Lahko si dober Slovenec brez slovenskega jezika," je dodal. Številni namreč ohranjajo identiteto z navadami, kot je na primer peka potice za praznike, je povedal.

Situacija vsak dan hujša

Dedek Andreasa in Daniele Hočevar je Slovenijo zaradi študija zapustil leta 1950. Po 70 letih so se zdaj vrnili njegovi potomci. "Situacija v Venezueli se poslabšuje, vsak dan je huje. Kratkoročnega izboljšanja ni, dolgoročno pa ga vidimo šele zelo daleč," je povedala Daniela.

"Venezuela danes je povsem drugačna, kot je bila, ko sem bila še otrok. Kakovost življenja se je spremenila," pa je opisala Andreasova žena Amal. Za zadnji mesec dela je prejela borih deset evrov, čeprav so cene dobrin primerljive z našimi. 

Repatriacija je zanje pomenila edino upanje. Dolgih šest mesecev je trajalo, preden so se vkrcali na letalo in odpotovali novemu življenju naproti. "Na slovenski strani ni bilo veliko težav, so pa bili na venezuelski strani – pridobiti potne liste, vse papirje pravočasno," pravi Andreas. 

Vsakodnevne stavke, nezadovoljstvo, pomanjkanje hrane in zdravil so iz že tako revne države do zdaj odgnale že pet milijonov ljudi.

Mama v Venezueli, oče v Španiji

Med mlajšimi rojakinjami, ki so prispele v Slovenijo, sta tudi 19-letna Maria in 14-letna Ana Paula, ki sta v državo prispeli s svojo babico Slavko Voglar in njeno sestro Marijo Voglar. Slednja je bila po besedah Valentičiča motor, ki je poganjal postopek celotne repatriacije rojakov.

Mlajši sestri sta v rodni Venezueli pustili mamo, medtem ko je oče v Španiji, kamor je odšel s trebuhom za kruhom, kot je dejala Slavka Voglar. Podobno kot družina Hočevar sta sestri priznali, da je bilo najtežje za seboj pustiti družino, a se že veselita novega življenja v Sloveniji.