Uran kopali osem let, rudnik zdaj zapirajo že 31 let

Bilo je leta 1960, ko so se v Poljansko dolino, v Žirovski vrh, pripeljali strokovnjaki, raziskovalci Geoinštituta v Beogradu. Domačini so jih z radovednostjo opazovali, ko so delali vrtine in iskali uranovo rudo. Tega leta so na območju Žirovskega vrha zgradili prvi raziskovalni rov P-1, pomembna odločitev pa je padla 18 let pozneje. Da bodo zgradili Rudnik urana Žirovski vrh, je sklenil takratni Izvršni svet Republike Slovenije. 

Naložba je bila vredna 120 milijonov ameriških dolarjev. V rudniku z več kot 60 kilometri rovov so začeli kopati uranovo rudo leta 1982, dve leti pozneje pa proizvajati uranov koncentrat. A očitno je šlo bolj za politične kot za ekonomske razloge. Rudnik je namreč posloval z izgubo, cena uranovega koncentrata je bila dražja kot na svetovnem trgu. V zgodbo so bili sprva vključeni tudi Hrvati, ko pa se je izkazalo, da so stroški visoki, cena urana, potrebnega za našo jedrsko elektrarno, pa na londonski borzi s kovinami za polovico nižja, so od skupnega projekta v Poljanski dolini odstopili.

Veliko skrivnosti, ugibanj in špekulacij je bilo glede razlogov, zakaj so se vodilni v nekdanji Jugoslaviji odločili, da začnejo kopati uranovo rudo. Uradno so rudnik odprli zaradi JEK, nekateri pa so prepričani, da so bili razlogi bolj skrivnostni. Namreč, da so bile v takratni Jugoslaviji želje imeti atomsko bombo. Dušan Plut, član prvega demokratičnega predsedstva Slovenije, je pred leti posebej omenil Edvarda Kardelja, ki da je že leta 1948 zapisal, da naj Jugoslavija postane jedrska sila. To je bilo po besedah Pluta v času spora z informbirojem oziroma s Stalinom, s tem pa bi se vzpostavilo nekakšno ravnovesje do možne agresije takratne Sovjetske zveze.

Kakorkoli, rudnik so potem, ko so izkopali 630.000 ton uranove rude in iz nje proizvedli 452 ton uranovega koncentrata, leta 1990 s sklepom vlade RS zaprli. Najprej začasno. Dve leti pozneje je parlament sprejel zakon o trajnem prenehanju izkoriščanja uranove rude in preprečevanju posledic rudarjenja. Politika ga je dala, ekonomija vzela, je bilo splošno mnenje ob njegovem zaprtju. Dejstvo pa je, da je imela v tistem času pomembno vlogo tudi okoljska zavest. Prebivalci Poljanske doline in Škofje Loke so videli v delovanju rudnika grožnjo za svoje zdravje. Kljub temu da je šlo za velikega zaposlovalca, je rudnik leta 1986 ostro napadla škofjeloška SZDL. Opozorila je na radioaktivnost potoka Brebovščica, na presežene koncentracije radija in urana v zadrževalnem bazenu ter zato zahtevala njegovo zaprtje.

Čeprav je od konca rudarjenja minilo 31 let, pa rudnik danes še vedno ni zaprt. Za njegovo dokončno zaprtje so bili postavljeni številni roki, nazadnje je njegovo zaprtje za leto 2020 napovedala Tanja Bolte, direktorica Direktorata za okolje. Zakaj do tega ni prišlo, na Ministrstvu za naravne vire in prostor navajajo več razlogov. Med drugim nezadostno financiranje dolgoročnega programa zapiranja rudnika. A je še en, pomembnejši razlog. Zaradi rudnika so zgradili dve odlagališči radioaktivnega materiala, Jazbec in Boršt.  Medtem ko je bilo odlagališče Jazbec leta 2008 preneseno na Agencijo za radioaktivne odpadke, ki danes tudi izvaja njegov nadzor, pa so se na odlagališču Boršt po hudem deževju leta 1990 pojavile velike težave. Izkazalo se je, da odlagališče, na katerega so vozili hidrometalurško jalovino že v času rednega obratovanja rudnika, stoji na zemeljskem plazu, ki drsi v dolino. A da gre za plazovito območje, se je vedelo že prej.

Razmišljalo se je o štirih lokacijah, na koncu pa je bila izbrana najmanj neugodna, je pred leti za POP TV povedal Krešimir Kvaternik iz podjetja IBE, ki je od 70. let prejšnjega stoletja sodelovalo pri načrtovanju rudnika. Kvaternik je priznal, da se je vedelo, da je na območju odlagališča nek fosilni plaz, a da je bil praktično miren. Po njegovem mnenju je odlagališče morda res postavljeno na nesrečnem kraju, a je, kot je izjavil, treba tudi vedeti, da je praktično vsa Slovenija plazovita.

Država je za to, da bi plazenje ustavila, do danes izvedla kar nekaj ukrepov. V 90. letih prejšnjega stoletja so med drugim zgradili drenažni rov za odvodnjavanje, dodatne drenažne vrtine so naredili v letu 2016. V zadnjih desetletjih je bilo za odlagališče opravljenih več strokovnih analiz stanja, povečal se je tudi obseg nadzora. Kljub vsem ukrepom pa plaz ne miruje. Natančna satelitska meritev in klasične letne geodetske meritve kažejo, da znaša povprečni premik plazu dva centimetra letno. Največji izmerjeni premik je bil v obdobju med aprilom 2022 in aprilom 2023, ko so na kontrolnih točah pod odlagališčem, ob narivnem robu plazu, izmerili 3-centimetrski premik, nam pisno odgovarja na vprašanje o premiku plazu Hiacinta Klemenčič, direktorica Rudnika Žirovski vrh. O tem, kaj bi pomenilo, če bi jalovina zdrsnila v dolino, pa je Klemenčičeva leta 2018 za oddajo Preverjeno izjavila, da bi to pomenilo, da bi se hidrometalurška jalovina raznesla po porečju Berbovščice, Sore in Save. V tem primeru bi bila doza, ki bi jo prejeli prebivalci območja, večja od dovoljene.

O morebitni ekološki katastrofi govori župan občine Gorenja vas - Poljane. Občina je leta 2008 dobila zaradi rudnika od države milijon evrov nadomestila za omejeno rabo prostora, v naslednjem letu se je ta znesek prepolovil, danes pa dobiva zaradi odlagališča Boršt 200.000 evrov nadomestila na leto. Naj imajo ta denar, deponijo pa naj prestavijo kam drugam, pravi Čadež, ki v imenu občine od države zahteva, da poskrbi za sanacijo. Domačini so bili še posebno zaskrbljeni ob avgustovskem deževju, ko se je v občini sprožilo več kot 300 zemeljskih plazov. Urad za jedrsko varnost je po zadnjih poplavah pregledal odlagališče Boršt in za zdaj ni bilo ugotovljenih nikakršnih odstopanj, ki bi lahko ogrozile stabilnost samega odlagališča, miri Marko Maver, namestnik v. d. direktorice Direktorata za naravo na Ministrstvu za naravne vire in prostor. Kljub temu župan Čadež vztraja, da bi država nujno morala izvesti dodatne ukrepe, s katerimi bi ustavili plazenje. A takih načrtov ni. Maver napoveduje le prenos odlagališča na Agencijo za jedrsko varnost in zaprtje rudnika v prihodnjem letu. Stanje odlagališča in plazu je treba stalno spremljati s sistemom monitoringa, ne glede na to, kdo je upravljavec odlagališča. Na podlagi razpoložljivih strokovnih analiz in njihovih interpretacij dodatna sanacija plazu za zdaj ni predvidena, saj z izvedbo dodatnih stabilizacijskih ukrepov ni mogoče doseči večjih faktorjev stabilnosti območja odlagališča, pa nam v zvezi s tem pisno odgovarja direktorica Rudnika Žirovski vrh Klemenčičeva.