"To je bil torek med počitnicami, sončen dan. Tak trening se ne bi smel zgoditi nikomur in nikdar! Napačno izveden trening je Urbanu dejansko vzel vse, vse njegove cilje, želje in dogodivščine, ki so nanj čakale. Nihče izmed nas ni več enak, taka tragedija postane del tebe," opisuje Urbanova mama Polona Franko.
Ne le kajakaš, Urban je bil tudi strasten hribolazec, tabornik in kolesar. Član Pogi Tima, zato se mu je na takratni dirki po Italiji s črnim trakom na roki poklonil Tadej Pogačar. Vedno je bil nasmejan, izredno rad se je pogovarjal, občudoval je Rimljane, si želel postati znanstvenik in neskončno je oboževal knjige, pripoveduje njegova mama. "Se je odločil in Tadeju za njegov četrti rojstni dan naredil pravo dinoenciklopedijo. Smo izdali to knjigo, ker je bil knjižni molj. In se mi je zdelo lepo, da ni samo na Žalah, ampak da je dejansko doma tudi v NUK. Na tak način verjamem, da gre Urbanova sled naprej."
A Urbanova zapuščina je še veliko bolj srčna. "Na tisti grozljiv dan, ko smo se od Urbana poslavljali v bolnišnici, je Tadej zmogel enormno moč in pogum, da je v bistvu pred vsemi zelo jasno povedal, da bi bil Urban rad darovalec. Mu je to Urban celo večkrat povedal med njunimi pogovori pred spanjem."
Pogovori o smrti - sploh otrok, pa o darovanju organov in stiskah, ki sledijo, so sicer še vedno tabu, pravi direktor zavoda Slovenija-transplant Andrej Gadžijev. Starše denimo pogosto muči, ali je bilo v medicini res storjeno vse, da bi rešili otrokovo življenje. "Naslednje vprašanje je, kako bo darovanje organov potekalo in ena od skrbi kasneje je, ali bo telo njihovega otroka spoštljivo obravnavano."
A ti pomisleki so odveč, miri. Urbanova družina je sledila dečkovi želji, poleg nekaterih tkiv, ki so bila presajena v Sloveniji, je z darovanjem pljuč, jeter in obeh ledvic rešil kar tri življenja - na Hrvaškem, v Avstriji in Nemčiji. "Je v bistvu Tadej omogočil Urbanu, da je na edinstven način vstopil v svet znanosti, kamor si je želel iti. In s to mislijo se mi doma še vedno tolažimo," priznava Polona Franko, ki pravi, da noče promovirati odločitve za darovanje organov, to naj ostane intimna odločitev vsakega posameznika. Si pa želi ozaveščati ljudi, da razmislijo o opredelitvi v registru - bodisi za, bodisi proti - saj lahko s tem odrešijo svojce velikega bremena. "Si še danes ne predstavljam, če bi bila z Rokom v šoku in bolečini, kakršni sva bila, se sposobna takrat tako odločiti brez Tadejeve pomoči."
"Prvi tak trenutek, ko se lahko samostojno vpišeš v register, je pri nas v skladu z zakonodajo dopolnjenih 15 let, če si seveda opravilno usposobljen," pojasnjuje Gadžijev.
Na čakalnem seznamu 250 ljudi
Konec lanskega leta je bilo na čakalnem seznamu za presaditev organov pri nas okoli 250 ljudi, od tega je letno približno od 5 do 10 otrok in najti darovalca zanje je še posebej velik izziv. "So tudi organi, ki jih potrebujemo, ustrezno majhni z zelo zahtevno anatomijo, tudi za tiste, ki bodo to transplantacijo izvedli."
Poloni so medtem v oporo tudi topli odnosi z drugimi žalujočimi starši in zgodbe nekaterih prejemnikov organov, ki jih je v tem času spoznala. "Njihova hvaležnost in njihovo sočutje je tisto, kar ti daje potrditev, da je bila odločitev pravilna."
Če ne v registru, pa svojo odločitev vsaj iskreno zaupajmo najdražjim, zaključuje Polona, saj je ob slovesu mnogo lažje slediti želji svojca kot prevzeti polno odgovornost glede darovanja.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.