Prva slovenska alpinista na osmetisočaku sta bila Stane Belak Šrauf in Marjan Manfreda Marjon, ki sta 6. oktobra 1975 stopila na vrh Makaluja. Za njima je na katerem izmed štirinajstih osemtisočakov stalo kar 60 Slovencev. Rekorder v številu osvojenih najvišjih vrhov je Viki Grošelj z enajstimi vzponi na deset osemtisočakov. Andrej Štremfelj se je pred tedni povzpel na svoj deveti osemtisočak, njegova žena Marija pa je stala na četrtem. Štiri osemtisočake imata tudi Pavle Kozjek in Iztok Tomazin. Po tri jih imajo Tomo Česen, Aco Pepevnik in Nejc Zaplotnik.
Streha sveta je doslej vzela na stotine življenj - med njimi je tudi 14 Slovencev. Črno knjigo žrtev himalajizma smo Slovenci začeli polniti pred 17 leti, ko je v belem naročju Gašerbruma 1, 7500 metrov visoko izginil Drago Bregar. V ledenem plazu pod Manaslujem je šest let kasneje umrl Nejc Zaplotnik. Pokopan je na bočni moreni ledenika. Borut Bergant je pozno zvečer ob vračanju z vrha Jalung Kanga zdrsnil zaradi utrujenosti. Marija Frantar in Jože Rozman sta po poskusu vzpona na Kangčendzengo zaradi popolne izčrpanosti v viharnem vremenu zdrsnila nekje nad 8000 m. Pokopali so ju v ledeniško razpoko.
Boštjan Kekec je umrl, ko je v taboru 3 na K2-ju čakal na izboljšanje vremena za vzpon na vrh. Za vrnitev je bilo že prepozno. Damjan Vidmar je utonil v reki Kabeli še na pristopu proti Vzhodni Kumbakarni. Njegovo truplo so dva meseca kasneje našli domačini. Beno Dolinšek se je po poskusu vzpona na Anapurno 3 v megli in sneženju zadnjič javil z višine 6750 metrov. Slavko Svetičič je umrl med bivakiranjem pri poskusu prvenstvenega solo vzpona sredi zahodne stene Gašerbruma 4. Žiga Petrič in Bojan Počkar sta izginila med sneženjem in plazovi na aklimatizaciji po zahodnem pobočju Kabrujev.
Žrtev sunka vetra na Nuptseju je bil Janez Jeglič, po uspešnem prvenstvenem vzponu po zahodni steni. Andrej Markovič se je smrtno ponesrečil, ko se mu je izpulil snežni klin za spuščanje, pred tem je stal na vrhu Džongsanga. Pokopali so ga v ledeniško razpoko. Andrej Zaman je zdrsnil med poskusom prvenstvenega vzpona na Dorje Lakpa. Prav vsi, razen enega, katerega pepel so prepeljali domov, so v Himalaji tudi ostali.
O alpinizmu, uspehih in žrtvah himalajskih odprav smo se pogovarjali z Vikijem Grošljem, alpinistom z 10 osvojenimi osemtisočaki.
Slišali smo statistike. Bi lahko rekli, da smo Slovenci v alpinizmu oziroma po številu odprav med vodilnimi narodi?
Predvsem smo vodilni po uspehih. Moram reči, da smo bili v devetdesetih letih prav v vrhu uspešnosti med himalajskimi velesilami. Na te rezultate smo seveda izjemno ponosni, dejstvo pa je, da na žalost vrhunski rezultati prinašajo tudi žrtve.
Osvojili ste kar deset osemtisočakov. Praktično vsako odpravo pa spremljajo razprave o smiselnosti takšnega početja, o odgovornosti, rekli ste, da jih spremljajo tudi žrtve. Kaj vas pravzaprav žene na najvišje točke sveta?
Mislim, da nekaj podobnega, kot vas, da vodite oddajo 24 ur. Najdem se v alpinizmu, gore imam izjemno rad, skušam biti čim boljši in skušam narediti tudi čim več. Sem zelo srečen, ko počnem te stvari, gore mi zelo izpolnjujejo življenje. To je, kot mislim, zelo podobna sila.
Narava je nepredvidljiva. Je zato ta šport, bolje rečeno pustolovščina, toliko bolj nevarna?
To je res, kajti ne glede na to, kako izkušen si, je dejstvo, da na nekaj odstotkov nevarnosti v gorah, v himalajskih odpravah pa sploh, preprosto ne moreš vplivati. In tisto daje to dodatno nevarnost in dodatne težave.
Ponesrečence večinoma pokopljejo kar v gorah. Je takšen običaj?
Ne, to ni običaj. Dejstvo je, da je na teh velikih višinah, kjer ponesrečence ponavadi najdemo, edina možnost, da ga spustiš v neko ledeniško razpoko, kajti prav nobenih možnosti ni, da bi ga lahko prenesli z gore v dolino.
Primer Jožeta Šepiča je pravzaprav svojevrsten, saj ni šlo za alpinistično nesrečo. Pa kljub temu sproža vprašanje komercializacije himalajizma - Šepič je kot klient plezal z vodnikom. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Dejstvo je, da ima vsak človek pravico plezati na Himalajo. Komercializacija je malo izkrivljena beseda, ker ljudje mislijo, da se nekdo pač spomni in gre v Himalajo, kar sploh ni res. Komercialnih odprav se udeležujejo ljudje, ki veliko vedo o alpinizmu, ki se ogromno ukvarjajo z njim, nimajo pa dovolj volje, znanja ali pa ocenjujejo, da nimajo dovolj izkušenj, da bi se lotili neke resne himalajske odprave. Takrat najamejo vodnika, ki gre z njimi v Himalajo.
Zakaj se je Šepič vračal sam, brez vodnika?
Po mojih podatkih – težko je sicer soditi situacijo, ki se je odvijala, ko so se alpinisti vračali iz baznega tabora že proti dolini – sem prepričan, da so začeli hoditi skupaj, vendar je bila pot dolga, ne nevarna, bolj naporna in na tisti poti dejansko vsi ne morejo ves čas hoditi skupaj. Verjetno se je kolona malo raztegnila, pojavila se je megla, skratka splet nesrečnih okoliščin je, da je do tega prišlo. Moram pa obenem povedati, da je bil Jože Šepič izvrstno pripravljen alpinist, ki je pozimi preplezal severno steno Matterhorna. S svojimi vzponi bi pred leti lahko kandidiral za nacionalno himalajsko odpravo. Morda pa so mu manjkale še neke določene izkušnje, ki pa so pri tem privedle do tega nesrečnega dogodka, ki ga vsi zelo obžalujemo.
