Usposabljanje učiteljev za boljše duševno zdravje in opazne spremembe pri otrocih

V šolskem letu 2024/25 se je na pobudo predsednice Nataše Pirc Musar oziroma njene Fundacije Alma v sodelovanju z Zvezo Anita Ogulin & ZPM ter Slovensko filantropijo začel projekt Od Alje do Žana – Čuječa srca, budni umi. Gre za projekt, ki se osredotoča na psihosocialno pomoč otrokom. Že v pilotnem šolskem letu pa se je razvil v prepoznano pobudo za šole, kjer vsak otrok, ne glede na starost, najde svoj glas, varnost in sprejetost.

V petek in soboto je v Žalcu potekalo srečanje in usposabljanje sodelavcev projekta – osnovnošolskih učiteljev. Mi pa smo se ob tej priložnosti pogovarjali z mlado vodjo projekta, Emo Randl, ki je s svojimi izkušnjami iz Ukrajine, kjer vodi projekt psihosocialne pomoči otrokom, prepoznala akutnost duševnih stisk in potrebo po ukrepanju tudi doma.

Projekt se je začel z zavedanjem, da veliko število otrok v Sloveniji ob svojih duševnih težavah ne dobi ustrezne pomoči, pravi Randlova: "Čakalne dobe za pomoč so predolge, strokovnih služb premalo, stigma pa še vedno močno prisotna." Projekt Od Alje do Žana je osredotočen na osnovne šole, saj tako lahko doseže prav vse otroke in jim nudi osnovne, a izjemno pomembne oblike psihosocialne podpore. "Cilj projekta je torej umestiti pomoč v šolski prostor, kjer postane naravni del vsakdana in ne zadnja postaja v stiski," poudarja. 

V okviru projekta spodbujajo učitelje, da postanejo odrasle čustvene opore v življenju otrok. "Učitelje opremimo z orodji za psihosocialno delovanje, z veščinami prepoznavanja stisk in ustvarjanja varnega prostora v razredu. Ključno je tudi aktiviranje vrstniške pomoči – otroci za otroke – saj vrstniki pogosto prvi opazijo, ko nekdo potrebuje pomoč," pojasnjuje vodja projekta.

Učitelji so tisti, ki so z otroki vsak dan in jih vidijo v različnih situacijah, pravi. Pogosto zato tudi najhitreje opazijo spremembe v vedenju ali počutju otroka. "Če opolnomočimo učitelje, dosežemo prav vsakega otroka," je prepričana Randlova.

Randlova pravi, da se učitelji najpogosteje soočajo z naraščajočo utrujenostjo, birokratskimi pritiski in občutkom nemoči, otroci pa z nemirom, anksioznostjo, osamljenostjo in vse slabšimi socialnimi veščinami. 

"Šole danes niso le prostor učenja, temveč tudi prostor stisk in hkrati prostor največjih priložnosti za spremembe," poudarja.

V prvem letu je v projektu Od Alje do Žana sodelovalo 10 osnovnih šol, več kot 120 učiteljev in svetovalnih delavcev ter približno 1500 otrok. "Šole so izvedle več kot 40 avtentičnih dejavnosti, od čuječih ur in prostovoljskih akcij do razrednih projektov. Poleg tega smo izvedli tudi tri dvodnevna usposabljanja, v katere je bilo vključenih 48 učiteljev iz vseh desetih osnovnih šol," je naštela naša sogovornica. 

Kljub temu, da je projekt šele v povojih, pa so že zaznali njegove pozitivne učinke. "Na številnih šolah smo opazili majhne, a globoke spremembe, ki kažejo, da projekt res deluje. Na eni od šol so učitelji po usposabljanju uvedli krog zaupanja, tedenski pogovor, kjer vsak učenec pove, kako se počuti. Po nekaj tednih se je razredno vzdušje občutno izboljšalo: manj je bilo konfliktov, več poslušanja in medsebojnega spoštovanja," je podala primer.

Na nekaterih drugih šolah so učenci sami zasnovali prostovoljski projekt zbiranja šolskih potrebščin za vrstnike v stiski. "Spontano, brez zunanje pobude učiteljev, kar kaže, da se vrednote empatije in solidarnosti prenašajo v dejanja," pravi. 

Izpostavila je tudi Osnovno šolo Livada, kjer so skozi celo leto izvajali niz bralnih dejavnosti, ki so otroke združevale in spodbujale k čustvenemu povezovanju. "V okviru Tedna branja so starejši učenci brali mlajšim, organizirali so bralne čajanke z jutranjim čajem in zgodbami, kjer so se otroci, ki zgodaj pridejo v šolo, skupaj umirili ob branju, ter ustvarili bralne kotičke po razredih – majhne oaze miru in topline, kamor so se učenci lahko zatekli z najljubšo knjigo," pravi. 

Dodaja, da je bila posebej odmevna tudi vsakodnevna aktivnost Livada bere, ko je cela šola vsak dan deset minut istočasno brala – od učencev in učiteljev do celotnega vodstvo. "Šola je poročala, da se je skozi to prakso močno izboljšala bralna motivacija in povezanost skupnosti. Otroci so se začeli med seboj spodbujati, učitelji pa so branje opisali kot trenutek miru, povezanosti in čuječnosti sredi napornega dne," je opisala. 

Kot pravi, takšni primeri jasno kažejo, da projekt ne prinaša le novih metod, temveč postopno spreminja kulturo šol, vrača toplino, pripadnost in občutek, da šola ni samo prostor učenja, temveč tudi skupnost.

Tako, kot je pomembno, da otroke odrasli slišijo, je tudi za učitelje, ki delajo z njimi, pomembno, da imajo podporo. Temu je bilo tudi namenjeno letno srečanje in usposabljanje za učitelje. Ti po koncu pogosto povedo, da so prvič po dolgem času imeli občutek, da so slišani. "Da so dobili dovoljenje, da spet v ospredje postavijo človečnost – brez občutka, da morajo skrivati sočutje za suhoparnimi učnimi cilji. Najbolj pa se jih dotakne spoznanje, da za resnično spremembo ni potrebnih velikih sistemov, ampak iskren odnos in skrb za sočloveka," pravi Randlova.

Tudi učitelji so dandanes pogosto pod pritiskom. "Projekt učiteljem vrača občutek smisla, priznanja in povezanosti. Po dolgem času imajo občutek, da je njihova skrb za otroke opažena in cenjena – da njihovo delo presega zgolj prenašanje znanja, saj so ključni graditelji razrednih skupnosti, kjer se razvijata solidarnost in pripadnost," pravi.

Na tovrstnih usposabljanjih pa dobijo prostor za izmenjavo dobrih praks in medsebojno učenje, kar krepi občutek strokovne povezanosti in podpore. "Učijo se prepoznavati lastne meje, skrbeti zase in si med seboj stati ob strani. V takšnem okolju, kjer ni tekmovanja, temveč sodelovanje, nastaja skupnost učiteljev, ki se zavedajo, da s svojim zgledom oblikujejo kulturo sočutja in psihične odpornosti – tako pri otrocih kot pri sebi."

Da imajo učitelji prostor, kjer lahko delijo izkušnje in težave – ne le metode dela, je namreč izjemno pomembno. "Brez prostora za deljenje izkušenj se učitelj hitro znajde v občutku osamljenosti, kar vodi v izgorelost," pravi Randlova. Projekt zato sistematično spodbuja oblikovanje zaupnih skupin in srečanj, kjer učitelji razpravljajo o konkretnih primerih, dvomih in občutkih. "Ta izmenjava ni le terapevtska – ustvarja učno skupnost, kjer se razvija profesionalna solidarnost, ki je temelj vsake spremembe."

Usposabljanja so praktična in izkustvena. V ospredju je razvijanje osnovnega pristopa človečnosti in vzajemne pomoči, ki se izkazuje z vedenjem in odnosi do otrok v šolskem vsakdanu, pojasnjuje vodja projekta. "Učitelji se učijo tudi prepoznavanja zgodnjih znakov stiske, spodbujanja vrstniške podpore, krepitve skupinske povezanosti ter izvajanja pogovorov o čustvih in vrednotah na način, ki je otrokom blizu. V središču vsega pa je osnovni pristop človečnosti: videnje, poslušanje in spoštovanje vsakega otroka," pravi. 

Po zaključku modulov vsaka šola pripravi svoj akcijski načrt, v katerem določi konkretne dejavnosti, kako bo nova znanja vključila v vsakdan. "Vzpostavljena je mreža šolskih koordinatorjev, ki ostajajo v stiku in med seboj izmenjujejo dobre prakse. Poleg tega projektna ekipa pod vodstvom dr. Anice Mikuš Kos, nudi mentorsko in svetovalno podporo tudi po zaključku usposabljanj. Na ta način projekt ne ostane enkratna izkušnja, temveč dolgoročen proces," poudarja naša sogovornica.

Da so šole in učitelji prepoznali učinkovitost in pomen projekta, kaže tudi dejstvo, da so že pred uradnim razpisom drugega kroga usposabljanja prejeli več deset pobud šol, ki se želijo priključiti projektu. "Učitelji sami priporočajo projekt kolegom in ravnateljem, kar je najboljši dokaz njegovega vpliva. Veliko šol je zapisalo, da so zaradi programa opazili otipljive spremembe v razredni klimi – več sodelovanja, manj konfliktov, boljšo komunikacijo z otroki. To je razlog, da zanimanje iz leta v leto narašča," poudarja.

V prihodnje je cilj, da se program razširi na večje število šol ter vzpostavi trajna mreža čuječih šol, kjer bodo usposobljeni učitelji sami prevzemali mentorsko vlogo. "Dolgoročni cilj je institucionalizacija pristopa – da skrb za duševno dobrobit otrok in učiteljev postane sestavni del vzgojno-izobraževalnega procesa v Sloveniji," poudarja Randlova.

Skrb za čustveno in psihološko dobrobit otrok in učiteljev je namreč danes pomembnejša kot kadarkoli prej. "Ker živimo v času, ko so otroci in odrasli hkrati izpostavljeni nenehnim informacijskim, socialnim in čustvenim pritiskom, duševne stiske pa postajajo del našega vsakdana. Digitalizacija, osamljenost in visoka pričakovanja so ustvarili okolje, v katerem mnogi naravni viri obvladovanja izzivov in težav usihajo," pravi vodja projekta. 

Za dobrobit posameznika in njegovo varnost so v takšnem svetu zato ključne osebnostne kvalitete, ki tvorijo duševno zdravje: empatija, socialne veščine, kognitivne sposobnosti, prilagodljivost in psihična odpornost. "Sodobni človek – otrok, mladostnik ali odrasla oseba – se sooča z velikimi zahtevami glede svojega delovanja in emocionalne stabilnosti, zato postaja skrb za duševno zdravje pomembnejša kot kadarkoli prej. Kot pravi dr. Anica Mikuš Kos: 'Duševno zdravje ni luksuz, ampak osnovni pogoj za življenje.' Šola – kot prostor, kjer otroci preživijo največ časa – mora zato postati kraj, kjer se te vrednote vsak dan živijo in krepijo," zaključuje Randlova.