Ustavno sodišče ne bo vsebinsko presojalo o policijski uri

Ustavno sodišče je nedavno zavrglo pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti vrste podzakonskih predpisov, sprejetih zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije covida-19, ter zakonskih določb, na podlagi katerih naj bi bili ti podzakonski predpisi sprejeti.

Kogovšek Šalamonova v delnem ločenem mnenju, ki se mu pridružuje tudi ustavna sodnica Katja Šugman Stubbs, meni, da bi bilo treba pobudo sprejeti v obravnavo v delu, ki se nanaša na omejitev gibanja na javnih mestih v nočnem času, torej na policijsko uro, ki je v Sloveniji trajala nepretrgoma 174 dni.

Ustavno sodišče se namreč doslej še ni izreklo o ustavnopravnih standardih, ki jih je treba spoštovati pri razglasitvi policijske ure, izpostavlja ustavna sodnica, ki opozarja, da takšna omejitev invazivno posega v svobodo gibanja iz 32. člena ustave in v splošno svobodo ravnanja iz 35. člena ustave.

"Dejstvo, da so se države v času epidemije pogosto posluževale policijske ure in da so to počele na problematičen in nesorazmeren način, zunaj ustavnih garancij, izhaja iz poročil mednarodnih organizacij o stanju človekovih pravic v tem času, kar nas dodatno opozarja na to, da je opredelitev do teh vprašanj pomembna za ohranjanje demokratične ureditve," je zapisala.

Dodala je, da je glavni pogoj za presojo, ki naj ne bi bil izpolnjen, znova domneva, da ni mogoče razumno predvidevati ponovne uvedbe izpodbijanih ukrepov. Meni, "da ta domneva ni vzdržna in da verjetnost uvedbe tovrstnih ukrepov glede na vse pretekle, sedanje in prihodnje krize v dobi krepitve avtoritarnosti in neliberalnih teženj oblasti nedvomno obstaja". Prav za te prihodnje primere bi bilo po njenih navedba nujno, da bi se o tem izreklo ustavno sodišče.

Ustavno sodišče v obrazložitvi sklepa, s katerim je pobudo zavrglo, pojasnjuje, da izpodbijani odloki ne veljajo več. Ustavno sodišče namreč praviloma presoja samo veljavne predpise, neveljavne pa le, če niso bile odpravljene posledice protiustavosti in nezakonitosti (gre za t. i. pravovarstveno potrebo).

Kot ugotavlja ustavno sodišče, pri ukrepih, povezanih z obvladovanjem epidemije, posledic, kot so občutek neugodja, bolečine in duševne stiske, po naravi stvari ni mogoče odpraviti za nazaj. Zato takšne pravovarstvene potrebe ni mogoče izkazati. Ob tem pa po oceni sodišča tudi niso podani razlogi za izjemo, ko sodišče lahko opravi vsebinsko presojo neveljavnih predpisov, čeprav pravovarstvena potreba ni izpolnjena.

Za to morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: da gre za predpis, ki se sprejema periodično in za časovno omejeno dobo, zaradi česar ustavno sodišče vsebinske presoje predpisa praviloma niti ne more opraviti pred iztekom njegove veljavnosti; da se vprašanje zastavlja tudi v zvezi s kasnejšim periodično sprejetim veljavnim predpisom ali se po razumni oceni utegne zastaviti v zvezi s prihodnjimi periodično sprejetimi predpisi enake oz. primerljive narave in vsebine ter da vlagatelj odpira posebno pomembno precedenčno ustavnopravno vprašanje sistemske narave.

Kot pojasnjujejo v obrazložitvi, številni očitki pobudnikov niso sposobni za obravnavo, bodisi ker iz pobude ni mogoče razbrati, na katere predpise se nanašajo, bodisi ker se že po svoji vsebini sploh ne nanašajo na posamezne predpise, temveč na ravnanja oz. splošen odziv vlade na epidemijo. Na nekatera vprašanja, ki jih odpira pobuda, je sodišče že odgovorilo. Preostala vprašanja, ki so sposobna za obravnavo, pa po oceni sodišča bodisi ne dosegajo standarda posebno pomembnega precedenčnega ustavnopravnega vprašanja sistemske narave bodisi se ne nanašajo na ukrepe, ki bi po razumni oceni utegnili biti znova uvedeni v aktih enake oz. primerljive narave in vsebine, periodično sprejetih v prihodnosti.

Proti izreku v tem delu je poleg Kogovšek Šalamonove in Šugman Stubbsove glasovala še Špelca Mežnar.