Ustavno sodišče zavrglo zahtevo izbrisanih

Ustavno sodišče je zavrglo zahtevo za oceno ustavnosti 12. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), so sporočili z omenjenega sodišča. Kot so pojasnili, je predlagatelj izpodbijal 12. člen ZPŠOIRSP, ker naj bi bil v neskladju s 155. členom Ustave.

Predlagatelj je menil, da je treba vprašanje pravovarstvene potrebe v primerih, ko je vlagatelj zahteve Vrhovno sodišče, presojati drugače kot v primerih, ko je vlagatelj zahteve katero od nižjih sodišč. Pojem "uporaba zakona" praviloma pomeni, da mora sodišče na neko določbo opreti svoj materialnopravni ali procesnopravni sklep. Ustavno sodišče je zaradi neizpolnjenosti navedenega pogoja v več zadevah zavrglo zahteve sodišč, vendar kot zatrjuje predlagatelj, v nobenem od teh primerov vlagatelj zahteve ni bilo Vrhovno sodišče.

Predlagatelj je tudi opozoril na posebno mesto Vrhovnega sodišča, ki ni zadolženo le za to, da skrbi za enotno sodno prakso, temveč tudi za to, da je ta praksa ustavno skladna. To naj bi nedvomno izhajalo iz tretjega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 ­– uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS), ki dopušča, da na podlagi vložene zahteve Vrhovnega sodišča nižja sodišča prekinejo postopke, če bi morala pri odločanju uporabiti sporni zakon ali del zakona, ne da bi s posebno zahtevo tudi sama začela postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona. Kot zatrjuje predlagatelj, lahko edino zahteva, ki jo vloži Vrhovno sodišče, na en mah (vsaj potencialno) učinkuje na vse postopke, v katerih bi se pojavilo vprašanje protiustavnosti 12. člena ZPŠOIRSP.

V skladu s 156. členom Ustave in prvim odstavkom 23. člena ZUstS mora sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Če je Vrhovno sodišče z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona, lahko skladno s tretjim odstavkom 23. člena ZUstS sodišče, ki bi moralo pri odločanju uporabiti ta zakon ali del zakona, prekine postopek do končne odločitve Ustavnega sodišča, ne da bi s posebno zahtevo tudi samo začelo postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona.

Tako dejstvo prekinitve postopka kot tudi to, da mora sodnik izkazati, da mora izpodbijano zakonsko določbo uporabiti v postopku, v katerem odloča, napolnjujeta okvir procesne predpostavke iz 156. člena Ustave ter iz prvega odstavka 23. člena ZUstS, ki mora biti izpolnjena za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. Kadar je zoper sklep o prekinitvi postopka dovoljena pritožba, ki lahko privede do drugačne odločitve o prekinitvi postopka, mora biti odločitev o prekinitvi postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti pravnomočna.

Predlagatelj je svoji zahtevi priložil sklep, s katerim je v 1. točki izreka ugodil reviziji tožnika, razveljavil sodbi nižjih sodišč in zadevo vrnil sodišču prve stopnje v novo odločanje; v 2. točki izreka pa je sklenil, da vloži zahtevo za presojo ustavnosti 12. člena ZPŠOIRSP. Iz navedb predlagatelja in priloge k zahtevi izhaja, da do prekinitve pravdnega postopka, v zvezi s katerim je bila vložena zahteva, ni prišlo.

Ker niso izpolnjeni pogoji za začetek postopka za oceno ustavnosti iz 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS, je Ustavno sodišče zahtevo predlagatelja zavrglo.