Sprememba zakona o financiranju javnega šolstva je v javnosti znova sprožila polemike o tem, ali morebiti država skozi zadnja vrata v šolah ne uvaja verouka. V predvolilnem obdobju se bodo morali o tem opredeliti tudi predsedniški kandidati, saj jih je danes k temu izzval Lev Kreft. "Javna šola je laična šola, šola s koncesijo pa mora postaviti jasno ločitev med tistim delom programa, ki poteka kot del javne šole, in tistim, ki to ni," je svoje stališče do vprašanja verskega pouka pojasnil neuradni predsedniški kandidat ZLSD Lev Kreft.
Za Krefta je najpomembnejši zadnji stavek 41. člena ustave, ki pravi, da mora biti usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. Zaradi tega je javna šola laična, je dejal Kreft.
Eden glavnih kritikov uvajanja verouka v laične šole, ki ga je na svojo konferenco povabil Kreft, je nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic. Kakršnokoli uvajanje verskega pouka, ki ni poučevanje vseh verstev, se mu zdi absolutno nesprejemljivo. Tako tudi verouk, kot obvezna izbirna vsebina, ne pride v poštev.
Tudi tisti, ki sicer zagovarjajo uvajanje verouka v šole, priznavajo, da obstajajo tudi praktične omejitve, denimo prostor.
France Arhar, njegovo kandidaturo je podprla tudi ljudska stranka, se sicer strinja, da mora biti javna šola laična, vendar priznava vlogo katoliške cerkve v šolstvu.
France Bučar, eden od očetov naše ustave, v kateri je 41. člen o ločevanju cerkve in države napisan zelo jasno, se z morebitnim prodorom religije v javno šolo sploh ne strinja. "Ustava je jasna", pravi Bučar.
Tudi Anton Bebler, ki mu je sicer bližje vojno in mednarodno pravo, vmešavanju cerkve v javno šolo, nasprotuje. Sicer se strinja, da je potrebno razmerja urediti, tudi z vatikanskim sporazumom, vendar mora šola ostati povsem laična.
Jure Cekuta pa meni, da je odločitev do verske vzgoje stvar vsakega posameznika, vključevanje med izbirne vsebine pa se mu ne zdi modro.
