Nerodno mu je bilo o tem govoriti pred kamero, kljub temu da svoje identitete, razumljivo, ni želel razkriti pred vso Slovenijo. Konec koncev ima z nekdanjo partnerko tudi nekajletnega otroka in si ne želi, da bi otrok čez čas gledal in poslušal očeta, kako razlaga, zakaj je tepel mamo. A jaz sem ga videla v oči, zato je bila zadrega v tisti mali zaporniški sobici prisotna ves čas snemanja. A čutila nisem le njegove zadrege, ampak tudi sram in njegovo veliko obžalovanje.
"V bistvu se je začelo kmalu po porodu bivše partnerice. Takrat je bilo še tisto obdobje koronavirusa, tudi jaz sem službo izgubil in začele so se finančne težave. Bile so vedno večje, začela sva padati v dolgove in začeli so se tudi vsakodnevni prepiri, ki so eskalirali.. najprej je bilo psihično nasilje, zatem pa še fizično," pojasnil okoliščine, v katerih je v jezi, besu, ki se je v prepiru v njem razvnel nad parnerico, dvignil roko. "Nisem znal drugače, nisem se znal ustaviti, pa četudi mi je vedno potem, ko sem jo udaril, bilo žal. A zatem se je ob novem prepiru zadeva ponovila," mi je iskreno povedal. Tolaži ga misel, da nikoli ni potrebovala zdravniške pomoči, da je ostalo "le" pri topih udarcih. A ko izreče "le", se mladi moški danes zelo dobro zaveda, da je bilo tudi to zelo zelo narobe.
Družba je njegovo početje kaznovala s petletno zaporno kaznijo, od katere je odsedel že tri leta in pol. V tem času pa je v zaporu sodeloval v obravnavi, ki so je deležni vsi povzročitelji nasilja. Vodja Oddelka za vzgojo z dolgoletnimi izkušnjami Suzana Wolf nam je pojasnila, da so v zaporih še posebej pozorni na povzročitelje nasilja, saj se zavedajo, da gre za vzorce vedenja in prepričanja, ki jih je potrebno spreminjati, sicer se obsojenec po prestani kazni v domačem okolju kaj kmalu lahko spet prelevi v nasilneža, torej nadaljuje z utečenimi ravnanji, ki so mu domača, poznana. "Za vsakega obsojenca vedno izdelamo individualni načrt prestajanja kazni s cilji, ki jih v tem času želimo pri vsakem posamezniku doseči. Če je kdo v zaporu zaradi nasilja, v načrt vključimo tudi cilje na področju, kako preprečiti nova kazniva dejanja, torej novo ogroženost potencialnih (novih ali starih) žrtev."
"V zaporu imamo programe za povzročitelje nasilja v družini, tudi spolnega nasilja, za odvisnosti od drog in alkohola. Vključitev pa je prostovoljna, saj mora biti posameznik za spremembo motiviran, na silo ni možno doseči notranje spremembe" je še pojasnila Wolfova, ki pa je vedno optimistična, tudi če komu ne uspe ob prvem poskusu in se v zapor vrne.
"Tu smo, da jih motiviramo, da naredijo spremembo, ki jih bo vodila v lepše življenje, vse nas pa v varneši jutri," je še dodala. Obsojenec je povedal, da kljub končanemu programu nadaljuje z delom na sebi, bere knjige, opravlja pogovore s psihologom, kajti na obzorju ima pomembno nalogo - z bivšo partnerko imata skupnega otroka, ki pa ga v času prestajanja kazni ne sme videvati, saj je bil še dojenček, ko so ga aretirali in zaprli, tako da otrok nanj sploh nima spomina. Izvedenka v postopku pa je ocenila, da ne bi bilo dobro za tako majhnega otroka, da ima stike z njim v teh težkih okoliščinah - v zaporu. A mladi mož ni obupal, četudi mu je pri srcu težko ne videvati svojega otroka. Zaveda se da bi bilo v tej starosti zanj res težko, želi pa si obuditi stike z otrokom po prestani kazni. Zato je še toliko bolj motiviran, da iz zapora pride drugačen, kot je vanj vstopil.
