"Sam sem danes daroval 50 evrov, moja žena pa tudi, to predstavlja okrog dvajsetino najinega mesečnega dohodka. Usedla sva se in seštela ter ves denar, ki bi ga sicer porabila za kavice, bižuterijo, čokolado, otroka (ker novodobni starši marsikdaj kompliciramo, čeprav je sinko zadovoljen z osnovami in najino ljubeznijo), odvečno hrano in ostalim, nabralo se je toliko. V bistvu nama je Goran pokazal, kaj imava – zdravje in ljubeč dom, zadostno finančno stabilnost, ZDRAVJE – in sva se kar zamislila, čemu se pritožujeva. Navkljub vsemu se mi zdi, da v Sloveniji ni tako katastrofalne situacije, da vsak ne bi mogel vsaj pet evrov darovat, tajkuni pa še več (a seveda ne bodo) ... Ob tem se lahko pošteno zamislimo, kaj je važno v življenju. Vsem negativcem, ki vas hitro brišejo in jamrate, da nimate ... za računalnik je očitno dovolj, ali? Srečno Goran, pa da boš zmagal to bitko enkrat za vselej!"
To niso moje (naše) besede. So besede, ki so bile objavljene kot komentar na enega od člankov. A so tako močne, tako globoke, tako realne, da si zaslužijo mesto na vrhu članka, ne le na koncu. Upam, da mi avtor ne bo zameril, ker sem jih uporabila, a se ne bi mogla bolj strinjati z njim. Ja, zgodba, kot je Goranova, marsikomu odpre oči. Sekiramo se zaradi nepomite posode, če otrok umaže čisto nov pulover, če pes zgrize polnilec za telefon. Katastrofa, če se nam baterija na mobilnem telefonu izprazni, še preden pridemo domov. Pokvarjen dan, če zjutraj ne najdemo parkirnega prostora. Kaj hujšega, kot pena na beli kavi, ko pa smo naročili takšno brez.
Ljudje smo pravzaprav kar malo nesrečni, če nismo nesrečni. Kar iščemo nekaj, nad čimer bi se pritoževali. In vedno najdemo razlog za nejevoljo, jezo, zaskrbljenost. Malo je takšnih, ki se sami od sebe zavedajo, da "samo da bomo zdravi" ni le neka puhlica. Pogosto do tega spoznanja pridemo šele, ko nas ali naše bližnje oplazi ali zagrabi bolezen. In ob zgodbah, kakšna je Goranova. 30-letnik je poln upanja. V intervjuju, ki smo ga z njim posneli, preden je šel v ZDA, je dejal: "Nikoli nisem zajokal, prosil za pomoč, zdaj pa res rabim." In ob teh besedah s(m)o se številni res zamislili. In šteje vsak evro, vsak cent, pravzaprav. Goran je izjemno hvaležen. Hvaležen za vsak evro in še bolj za vsako pozitivno misel. Trenutno je že na kliniki v Kaliforniji in sporoča, da so zdravniki z njim zadovoljni. A pot do uspeha je še dolga. Pa tudi draga.
In kako lahko pomagate vi? Dražba dresov največjih nogometnih zvezdnikov še vedno poteka. Prvi je dres enega in edinega Gigija Buffona, drugi pa samega Lionela Messija. In kar je bistveno: oba dresa imata pomemben okras – to je originalni podpis nekdanjega lastnika.
KOMENTARJI (7)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.