V divjino: Ko ti preživetje podari stik s samim seboj

"Čakam te na Krvavem Kamnu." Sporočilo, ki mi je zavibriralo na telefonu, medtem ko sem se vozila proti pogorju, ki ločuje svet Dolenjske od hrvaškega Žumberaka, se mi je zazdelo prav zlovešče. Pri sebi sem se nasmehnila. Ker mi je domišljija kot ponavadi začela slikati filmske prizore. Predstavljala sem si, da name sredi gorjanskih gozdov čaka hrust, ki lomi drevje z enim zamahom, ujame srnjaka z dvema korakoma in iz katerega oči sije prvinska divjost. Za povrh pa, medtem ko čaka name, sedeč na od krvi rahlo umazanem kamnu, brusi svoj nepogrešljivi nož. A Toniju Bazniku, strokovnjaku za preživetje v naravi, bi morda njegova telesna pojava resda še nekako ustrezala moji domišljijski sliki, vse ostalo pa je daleč od tega.

"Preživetje ni borba proti naravi, ampak sodelovanje z njo," pravi Toni Baznik, ki ga vsi poznajo bolj po imenu Bazo. Njegov pristop je miren, a odločen. Nikoli ne dela namesto tebe. Pokaže, usmeri in te pusti, da se učiš skozi izkušnjo. In prav ta način dela naredi njegovo vodenje tako močno. Toni Baznik je namreč tolmač in prevajalec narave, je inštruktor preživetja v naravi, nekdanji podčastnik v izvidniških enotah Slovenske vojske, delujoč v kriznih žariščih, je tudi svetovalec za korporativno varnost, inštruktor padalec in inštruktor taktičnih veščin, predvsem pa je Bazo človek, ki nerad dela veliko pompa okoli sebe. Ko spregovori, je jasno, da govori iz izkušenj, svoje znanje, tudi v tujini, pa prenaša naprej tistim, ki želijo stopiti iz cone udobja. Ne le kot strokovnjak, ampak kot nekdo, ki verjame, da nas narava nauči več kot katerakoli učilnica. "V naravi živim že celo življenje, že od nekdaj me privlači, pravzaprav mi pomeni veliko, če ne skoraj vse," mi je, medtem ko sva merila korak proti gozdu, razlagal Toni.

Toni usposablja tako raznolike skupine, kot je raznoliko tudi njegovo znanje in usposobljenost. Od specialnih enot policije, vojske do tečajev za povsem navadne smrtnike. Organizira tudi timbildinge, tečaje vodstvenih sposobnosti, pa tudi tečaje za mladino in otroke. Prav nedavno je zaključil tečaj z mladimi iz prevzgojnega doma Radeče. "Pomembno je, da znaš prepoznati vloge v skupini, kdo ima vodstvene sposobnosti, komu kaj naložiti, komu ne, da se bosta oba počutila vredna, uporabna in sprejeta, hkrati pa moraš nenehno ohranjati svojo avtoriteto." Bazo se je z njo na nek način že rodil. "Kaj pa vem, nimam se za prav nič drugačnega in posebnega od drugih," je na koncu skromno komentiral moje opažanje.

V gozdu me je pričakal še en inštruktor preživetja v naravi. Janko Polovšak, ki je nekoč, tako kot jaz, prišel k Bazniku na osnovni tečaj, od začetnika pa zrasel vse do inštruktorja preživetja v naravi. Očitno sem trd oreh, sem si v šali mislila, da potrebujem kar dva inštruktorja. A moja pričakovanja so bila res kar precej ambiciozna. Zadala sem si namreč, da le v enem dnevu in v eni noči uspem, vsaj približno, usvojiti preživetvene osnove. Ponavadi takšni začetni tečaji trajajo tri dni. Nadaljevalni pa so že zgodba zase. So za tiste, ki so resnično pripravljeni zagristi v meje svoje cone udobja. Ker v naravi udobja ni, je le spoštovanje do njenega okolja, predvsem pa te narava tudi vzpodbudi, da ali nehaš ali pa, nasprotno, spet začneš ponovno verjeti vase.

"Bivak, ogenj, voda, hrana je pa že razkošje. To so te osnovne stvari, ki jih moraš poznati, če želiš preživeti. Janko te bo najprej naučil, kako zanetiti ogenj brez vžigalic, jaz pa kako postaviti bivak." Nekoč je ogenj človeku spremenil življenje, zato jasno, da sem se lotila najprej tega starodavnega čudeža, za katerega so potrebne smrekove vejice, kresilo, smola in netivo – suha trava. Če suhih pogojev ni, pride na vrsto druga tehnika. A sončno vreme je poganjalo vodo na moj mlin. Na bližnji jasi sem nabrala suhe trave in najprej oblikovala nekakšno ptičje gnezdo. Bolj sem ga sukala, bolj kompaktno je bilo in boljše za netivo. Nanj sem nastrgala magnezij s kresila in čudež je hušknil v nebo. "Kje imaš smolo? Dajmo, dajmo," me je opominjal Janko. Sanjarjenje ob ognju, ki je že dobil svoj karakter, je res na mestu, ob mladiču, ki še ne ve, ali bo zaživel ali ne, pa prav gotovo ne. Hitrost in dobra predpriprava, kot na primer nabrani material, sta pri netenju ključni. In ja, uspelo mi je. Pred menoj je zaplapolal ogenjček, na katerega sem hitela nalagati suhe smrekove vejice, ki se jim bodo kasneje pridružile še konkretnejše. "Bravo!" Petka je tako dobro dela. Ja, majhne zmage gradijo velike cilje. Zdaj me je čakal še bivak.

"Jaz ti bom samo namignil, kako bi lahko bivak izgledal, potem se boš pa malo obrnila okoli, pa mogoče kaj opazila in se znašla." Ja, Bazo svojim tečajnikom vedno najprej ponudi priložnost samostojnega iskanja rešitev. K sreči sem nedaleč stran našla ogromno odpadnih smrekovih vej, zato sem v dobri uri dela že lahko ponosno pokazala svojo stvaritev. Ocena pa – dobro. "In kaj storim, če slišim, da nekdo okrog hodi?" vprašam oba inštruktorja, medtem ko pregledujeta moje (ne)spodrsljaje na bivaku. "Kaj? Nič. Notri ostani! " "Ampak če me zanima, kaj je, saj imam baterijo, pa bom že menda pogledala, da vidim, kakšen vrag se okoli pentlja," sem bila pogumna. Takoj sta me prizemljila. Tudi če bi bil medved, ta v bivak ne bo šel, ker me ne bo videl, le vohal bi neznani vonj in ni medveda, ki bi se rad zapletal v neznane stvari. Raje odhlača naprej. Tudi zato naj bi bilo bolje, da ostanem v bivaku. "Čakaj! A medved res lahko pride mimo?" Vedenje, da tu naokoli res pohajkuje starejši medvedji samec, mi je vzbudilo rahlo nelagodje. Misli sem si zapolnila z nabiranjem užitnih rastlin. Tako sveto prepričana in ponosna na svoj regratov ulov sem na koncu ugotovila, da sem udarila mimo. "Tole imaš pa divjo rukolo." "Tole? A ni regrat? " "Ne, ni, tisto prej je bila pa krompirjevka oziroma res divji regrat. No, vidim, da si veliko tega nabrala. Dober tek. Pa privarčuj si nekaj še za večerjo in zajtrk." Resno?! Jaz, ki rada jem, pravzaprav jaz, ki nenehno nekaj jem, bom uživala le s tem zelenim perjem?! Tudi prav, sem si mislila, saj sem sama rinila na ta kratki kurs.

A ob prijetni glasbi drevesnih vrhov in prasketajočega ognja sem pozabila na razmeroma prazen želodec. Ko se je dokončno znočilo, sva z Baznikom odšla do bližnje jase. Ker lovec spi v vsakem izmed nas. Tokrat sva bila midva le v vlogi opazovalcev. S termovizijsko kamero sva prečesala celotno jaso, pa nisva našla niti ene žive duše. Čeprav je bil idealen čas, ko pride na plano vse živo. A to noč je veter mešal štrene z vonjavami tudi živalim. Ne plen ne plenilec nista želela na plano. Ker veter tako močno zmeša vonjave, da nihče več ne ve, od kod kaj prihaja in kam gre. K sreči, sem pomislila, je zato tudi manjša verjetnost, da mimo mojega bivaka prihlača medved. Kar se mi je zdelo še kako pomembno, potem ko je Bazo vstal od ognja in mi sporočil, da odhaja. Po tihem sem to celo pričakovala. Tudi prav. In tako sem sredi temnih gozdov ostala čisto sama.

Privoščila sem si grenko večerjo iz rukole in vseeno poskusila uživati v samoti. Samota je lepa, a včasih vseeno zna biti strašljiva, še posebej ob nenehnem pokanju gorečih vej, drevesnih debel in moji krasno dejavni domišljiji. V objem me je začel vabiti bivak. Na tla sem položila šotorsko krilo, na vrhu spalno vrečo, blazino sem napolnila z listjem. Udobno mi pa že mora biti. Če bi bilo vreme mokro, bi tla povsem drugače izolirala, s suhim listjem in dvignjenostjo. Spotoma sem pobrala še veliko poleno, da ognju podaljšam življenje. Morda celo do jutra. Bazotu sem zagotavljala, da ogenj mi pa že ne bo ugasnil do takrat, ko se on vrne nazaj. A prvinski samoohranitveni nagon, vgrajen skozi tisočletja, mi kar ni dal spati. Spomnila sem se Bazovih nasvetov,  kdaj sem varna, in med razmišljanjem o eni od znanstvenih raziskav, ki je pokazala, da ženske, ki živijo obkrožene z več vegetacije, umirajo kasneje kot tiste, ki ne, me je le vzel spanec.

In potem mi je jutranji svit dokazal, da ta raziskava morda le ni tako iz trte izvita. Začutila sem življenje. Tisto njegovo pravo moč. Sonce se sploh še ni dvignilo na nebo, v meni pa je začela plamteti neizmerna energija. Sezula sem čevlje in bosa zakoračila po jutranji rosi. Tak sprehod je nekoč veljal za pomlajevalnega. Za vsak slučaj sem jaso premerila dvakrat in si vmes še umila obraz. Veter še kar ni pojenjal in je nežno prepogibal travne bilke. Odpravila sem se do roba, od koder se neprevidni pohodnik verjetno ne bi več vrnil, če bi zgrešil pot. Odprl se mi je prekrasen pogled na Krško dolino. Zobala sem gozdne jagode in slonela na kamniten tronu nad dolino. Zdelo se mi je, da je ves svet moj in hkrati, da sem jaz le en minimikro majhen delček ogromnega sveta, vesolja. Majhen, a vseeno vreden in nepogrešljiv.

Počutila sem se napolnjeno z življenjem. Spomnila sem se besed guruja preživetja Bear Gryllsa, ki je nekoč dejal, da preživetje v naravi ni le veščina, ampak stik s samim seboj. In ko odvzameš vse, kar je umetno, ostane le resnica. Zame je bila resnica tudi ta, da sem kasneje izvedela, da je vseeno celo noč Toni pazil name. Na skrivaj in od daleč. Je le odgovoren vodja in učitelj. Da znam zakuriti, zgraditi in nekako preživeti, mi je poklonilo še več moči in zaupanja vase. V tišini gozda pa sem našla odgovore, ki jih hrup sveta zna tako dobro skriti. A vse je nemogoče opisati. Treba je izkusiti. In verjemite, za to ni nikoli prepozno!