Po šestih mesecih v tujini bodo božič preživeli z domačimi

50 pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske se je tik pred prazniki vrnilo domov. Letalo s 50 osebami je v sredo pristalo na letališču v Mariboru, kjer so jih nestrpno pričakovali svojci. Čeprav je bil obisk odsvetovan, je šestmesečno obdobje brez najbližjih težko, in če smo iskreni, objem najbližjega, s katerim živiš, tako ali tako ni problem. 

Pripadniki sedmega kontingenta so v Latvijo odšli v okviru misije Okrepljena prednja prisotnost junija 2020. Takrat so bile razmere v državi stabilnejše, ukrepi manj rigorozni. V Latviji so tako od daleč spremljali dogajanje doma, kako so se zapirale države in nekateri tudi spodbujali svojce, ki so se okužili z novim koronavirusom. In to tisoč kilometrov stran, prek videopovezav, medtem ko so nadaljevali redne naloge in poglabljali odnose med zavezniki, s katerimi so bili soodvisni. 

Latvija je lepa država ob lepem vremenu, sicer pa baltsko podnebje ni preveč prijazno. Prav tako zaradi omejitev zaradi novega koronavirusa baze, v kateri so bili, niso smeli zapuščati, veliko manj je bilo stikov z domačini in v vseh šestih mesecih niso imeli niti enega okuženega v bojni skupini. "Vsi smo se vrnili zdravi." Poleti vas tam popikajo komarji, jeseni namoči dež, zima je meglena, oblačna in vetrovna, zato so bili številni veseli sončnega vremena, ki jih je počakalo v Mariboru. 

Namestnik poveljnika 72. brigade, polkovnik Boštjan Baš, je pripadnike pričakal na letališču. Bil je vesel, da je misija bila uspešna, okužb ni bilo, in ponosen je, kaj to pomeni za njih. "Vse misije so natančno pripravljene, gre za redne rotacije, ampak priprav je vedno veliko. Sodelovanje pripomore k nadgradnji povezljivosti med zavezniškimi silami, dviguje usposobljenost … " je dejal Baš.   

Takoj po prihodu so morali (znova) opraviti hitri test za novi koronavirus, čutiti pa je bilo neučakanost, saj so vedeli, da morajo potrpeti še nekaj ur in bodo odšli domov. 

Številni so prav tako vedeli, da jih nekdo čaka na drugi strani. Med njimi je bil poveljnik kontingenta, stotnik Damijan Kogej, ki je bil kljub končani misiji še vedno poln energije in je odgovarjal na vprašanja. 

"Sončno vreme v Sloveniji iz meglene Latvije vzbuja čudovite občutke in po zadnjih tednih priprav za primopredajo je to odlična dobrodošlica," je dejal stotnik. Dokler kontingent ne zaključi "dela", je še vedno odgovoren. Opisal nam je, da so priprave pred odhodom iz Slovenije in Latvije dolgotrajne, veliko je podrobnosti in usklajevanja. "V Latviji smo imeli več faz dela, od integracije do usklajevanja, vključevanja v delovanje bojne enote v bojno skupino. Tako je potrebno nekaj časa, da se enota res vzpostavi in postane res učinkovita." 

Kot je dejal Kogej, je na začetku vedno nekaj več dela, saj je treba premagati jezikovne bariere, načine dela, slediti standardom in uriti potrpežljivost, a po dveh, treh zadeve potekajo že gladko. Več časa, ko so enote devetih nacij skupaj, bolje delujejo. "Za nas je delovanje v takšnih bojnih skupinah doprinos v izkušnjah, ki jih ne bi dobili tako hitro. Pri nas ne smemo z minometi vaditi ponoči, vadimo na manjših razdaljah, tako da je to res izvrstna priložnost," je sklenil Kogej. 

Poročnik Sašo Vene, ki je poveljnik ognjenega voda 120-milimetrskega minometa, je prav tako vesel vrnitve domov in je komaj čakal srečanje z bližnjimi. O orožju, ki je bilo glavno naše orožje v Latviji, je dejal, "da je bilo kljub starosti opreme videti, da so naši vojaki izvrstno izurjeni za delovanje z njimi. Obvladali smo svoj posel, in to so nam tudi povedali vojaki iz drugih nacij." Pohvaliti se ni želel preveč, skromnost je bila vrlina, a vprašali smo, ali je res, da je vod dosegel vrhunske rezultate in celo zmagal na internem tekmovanju. Med 16 oddelki med šestimi državami sta slovenska dosegla prvo in drugo mesto. Na tekmovanju so morali predstaviti znanje osnovnih vojaških veščin in streljanje na cilj z minometom. 

Po solzah, poljubljanju in objemih so nadrejeni poskušali postaviti vse v postroj, a je bilo to podobno, kot da bi usklajeno delovali s tropom mačk. Dve minuti pozneje so bila čustva doma, solze nekaterih pobrisane, tako da so se nekateri po zadnjih besedah poslovili in odšli končno domov, spet drugi pa so z avtobusom odšli še do vojašnice. A delo še ni bilo končano ... 

Ekipa iz ozadja, ki omogoči premik enote

Vojska je tako dobra, kot je urejena njena logistika. To je znani rek, ki je pokopal ali rešil že številne težave, ki so se pojavile. In prevoz kontingenta 50 vojakov je bolj kompleksen, ko bi si večina mislila, saj je med drugim potrebnih več (in drugačnih) dovoljenj. Opreme ne manjka, od streliva do dodatne prtljage na posameznega vojaka, ki s seboj vzame vse, kar bo potreboval za šest mesecev. 

Višji štabni vodnik Mirko Mežan deluje v nacionalnem centru za koordinacijo premika, bdi nad premikom in prevozom. Ni več med najmlajšimi v vojski, a znanje, ki ga je pridobil skozi leta, in iznajdljivost prideta prav, vsaj pri urejanju vojaškega prevoza. Njegov glavni sovražnik, ki mu je povzročil že nekaj sivih las, so Murphyjevi zakoni, ki pravijo, da če nekaj lahko gre narobe, se bo to tudi zgodilo. To sva doživela že dan pred prihodom tovora kontingenta, ki ga je pripeljalo letalo C-17 Globemaster. "Živjo, Mežan tukaj. Pravijo, da pridejo prej." Naslednji dan so nato prispeli z eno uro zamude.

"Načrt pripravimo že veliko prej, vemo tudi, kdaj se bodo enote vračale in se tako pripravimo," je dejal Mežan in dodal, da samo usklajevanje poteka mesec ali dva pred prihodom enote. Vse je pomembno, od količine, števila do letnega časa, vrste enote. "Mi poskrbimo za vsa dovoljenja, tudi za prelete, uredimo in organiziramo prevoz, vse do skladišč oziroma vojašnic," je predstavil Mežan. 

Tokrat so morali iz Latvije prepeljati 17 ton tovora, zato je bil C-17, ki ga ima tudi Slovenija v "lasti", logična rešitev. Tovornjaki, ki so prišli po tovor, so morali naložiti osem ogromnih palet opreme in tudi streliva, saj so iz Latvije prepeljali tudi bojno strelivo, tudi mine za 120 mm minomet. "Tokrat je bilo še bolj kompleksno to vse organizirati, saj se je poleg menjave enot menjala tudi vrsta enote – prej minometna četa, izvidniške enote … zdaj inženirske enote." 

Inženirske enote so tako večino svoje opreme prepeljale do Latvije po cesti, saj bi bili bagerji in podobna oprema pretežki (predragi) za prevoz po zraku. "Na vojaka računamo približno 100 kilogramov opreme, to so torej zaščitna oprema, oborožitev, rezervni čevlji, uniforme … V zimskem času računamo do 120 kilogramov, specialne enote pa so še 'težje'," je dejal Mežan. 50 vojakov je iz Latvije pripeljalo 20 ton opreme, saj so na najetem letalu, skupaj z vojaki, prepeljali še dodatnih 30 kilogramov opreme po osebi. 

Na letališču smo tako čakali na prihod letala, ki je bilo prvotno načrtovano ob 17. uri, koordinatorji iz tujine so nato rekli, da bi lahko prišli ob 16. uri, a je, kot je pri Murphyju običajno, prispelo ob 18. uri. 

Raztovarjanje je tokrat potekalo na brniškem letališču, a se pogosto uporablja mariborsko, saj so centralna skladišča na Kidričevem. Pomembno je, ker se prevaža nevarni tovor, da je letališče opremljeno in varovano, Mežan pa je dejal, da so vedno jemali v obzir promet na letališču. Tega je novi koronavirus na brniškem zdesetkal, tako da je vojaški premik tovora po našem opazovanju predstavljal največjo aktivnost. 

Raztovarjanje letala je načeloma hitro, odvisno pa je od uigranosti tako ekipe na tleh in v letalu. Malo pred sedmo uro zvečer je z letala zapeljala tudi toyota, ki je imela zelo malo razmaka med kljuko in tlemi, a je tisti, ki je odgovoren za raztovarjanje letala, uspešno ocenil, da bo šlo. 

S tem si je tudi večina ljudi oddahnila,ekipe, ki so vse to organizirale, pa so za tisti dan končale in odšle domov tudi same.  Letalo pa se nekako ni premaknilo, ko smo čakali na njegov polet. Na radijski frekvenci je bilo slišati, da nekaj pregledujejo, manjša tehnična napaka. Polkovnik Murphy je tako (končno) okrog 20. ure šel domov, letalo pa je, po krajši zamudi, odšlo v oporišče v Papo na Madžarskem.