Resolucija o nacionalnem programu na področju drog 2003 do 2008 zajema široko področje delovanja, kar je pokazala tudi javna predstavitev mnenj, ki jo je o dokumentu danes v državnem zboru pripravil parlamentarni odbor za zdravstvo, delo, družino, socialno politiko in invalide.
Razpravljavci so med drugim opozarjali na pomen nevladnih organizacij, ki delujejo na področju drog, ter na pomen evalvacije oziroma na potrebo po merilih, ki bi omogočala presojo uresničevanja zastavljene strategije. Večkrat je bilo izraženo nasprotovanje ukinitvi urada oziroma prenosu njegove dejavnosti pod okrilje ministrstva za zdravje, različni pa so tudi pogledi na programe zdravljenja odvisnosti in t.i. programe zmanjševanja škode.
Julijana Florjančič Kristan: Civilna sfera nima pravega mesta
Predsednica zveze društev nevladnih organizacij (NVO) na področju drog Julijana Florjančič Kristan je predstavila mnenje nekaterih nevladnih organizacij, da je v dokumentu neprofitni - prostovoljni sektor premalo poudarjen in da civilna sfera nima čisto pravega mesta. Opozorila je na pomembno vlogo neprofitnih - prostovoljnih organizacij na področju socialno-varstvene dejavnosti in psihosocialne pomoči, predvsem tam, kjer organizacije javnega sektorja ne morejo zadostiti vsem potrebam. Pri tem pa se po njenih besedah včasih zdi, da je izrečena podpora NVO zgolj deklarativna, dejanska - finančna pa ne zadošča niti za plače zaposlenim, marsikdaj pa morajo te organizacije same kriti tudi stroške programov. Tako se, je povedala, za metadonske programe namenja prek milijarda tolarjev, za programe zmanjševanja škode skupaj pa približno pet odstotkov tega zneska.
Drobnič kritizira servilen odnos do uživalcev drog
Naslednji, ki je predstavil svoje mnenje, poslanec NSi Janez Drobnič, pa ima na delovanje NVO nekoliko drugačen pogled, saj prave nevladne organizacije po njegovem prepričanju ne morejo biti vezane na vladni denar. Prava pot so zato po njegovem prepričanju ustrezne rešitve v dohodninski zakonodaji. Drobnič v resoluciji pogreša tudi jasno vrednostno stališče glede razširjanja in uporabe drog in kritizira "servilen odnos do uživalcev drog". Kot je pojasnil, ne nasprotuje varnim sobam ali razdeljevanju igel, moti pa ga lahkotnost uvajanja teh storitev. Programi zmanjševanja škode, katerih cilj ni doseči abstinenco, so tako po njegovem v primerjavi z ostalimi programi preveč v ospredju oziroma preveč poudarjeni. Eno večjih hib resolucije pa vidi tudi v tem, da programi niso kvantificirani, nasprotno pa bi bilo po njegovem nujno, da bo čez pet ali šest let mogoče ugotoviti, kakšni so premiki v družbi v smislu zmanjševanja odvisnosti od drog.
