V Mariboru iščejo žvižgača in 'skrivajo nepravilnosti'? 'Sistemski izziv'

Medicinske sestre so opozorile na več domnevnih nepravilnosti. Med drugim so navedle, da naj bi bili nekateri bolniki, evidentirani v dodatnem popoldanskem programu, obravnavani že pred 15. uro oziroma še v času rednega delovnika. Uredništvu so posredovale tudi izpise iz informacijskega sistema MEDIS, pri čemer so poudarile, da ne trdijo, da dokumentacija sama po sebi dokazuje nepravilnosti, ampak da želijo, da pristojni njihove navedbe preverijo.

Po objavi članka zdaj več zaposlenih zatrjuje, da se v UKC Maribor preverja, kdo je dostopal do izpisov iz informacijskega sistema MEDIS in jih posredoval medijem. 

Po njihovih navedbah naj bi bilo to mogoče ugotavljati tudi na podlagi časa izpisa, ki je razviden iz dokumentov. Zaposleni zato pravijo, da jih je po objavi strah posredovati dodatno dokumentacijo, saj menijo, da bi bilo mogoče ugotoviti, kdo jo je natisnil oziroma izvozil iz sistema.

Če navedbe držijo, se postavlja vprašanje, ali se je sistem najprej lotil iskanja žvižgača ali preverjanja vsebine opozoril.

Opozorila pa se nadaljujejo. Po navedbah virov naj bi bilo v eni od popoldanskih ambulant v štiriinpolurnem terminu naročenih približno 70 bolnikov, medtem ko naj bi jih bilo v rednem dopoldanskem programu približno 12. Zaposleni trdijo, da takšen obseg odpira enaka vprašanja kot pri EMG ambulanti – ali gre za drugačno organizacijo dela, ali se v dodatni program vključujejo predvsem hitrejše in manj zahtevne preiskave ter kako se preverja učinkovitost takšnih programov.

Poudarjamo, da teh navedb uredništvo za zdaj ni moglo neodvisno preveriti. Zaposleni, kot že zapisano, trdijo, da zaradi preverjanja dostopov do informacijskega sistema MEDIS ne upajo več posredovati internih seznamov oziroma dokumentacije. 

Opozarjajo, da so odnosi na oddelkih vse slabši, da zaposleni odhajajo, opozorila pa po njihovem pogosto ne prinesejo sprememb. Menijo, da so ukrepi, ki sledijo, praviloma bolj namenjeni "skrivanju nepravilnosti" kot iskanju rešitev. Prav zato so se tokrat, kot pravijo, odločili, da uredništvu najprej posredujejo dokumentacijo, šele nato pa svoje očitke. "Ne želimo več razpravljati o tem, kdo je kaj rekel. Zato smo najprej poslali dokumente. Želeli smo, da se preverijo dejstva," je sporočil eden od zaposlenih. Prav občutek, da opozorila znotraj sistema ne dosežejo sprememb, je bil po njihovih navedbah razlog, da so se odločili obrniti na medije.

Medicinske sestre poudarjajo, da njihov cilj ni ukinitev dodatnih programov, temveč sprememba njihove organizacije. Po njihovem mnenju bi bilo treba delo med zaposlenimi razporediti bolj enakopravno. Menijo, da medicinske sestre, ki so v rednem delovnem času razporejene v ambulanto, ne bi smele opravljati zgolj ambulantnega dela, medtem ko druge prevzemajo večino nege bolnikov na oddelku, hkrati pa iste medicinske sestre sodelujejo še v dodatno plačanih programih.

Zahtevajo tudi pregled čakalnih seznamov za EMG in ultrazvočne preiskave ter jasno pojasnilo, po kakšnih kriterijih se pacienti vključujejo v dodatne programe. Če je njihov namen skrajševanje čakalnih dob, po njihovem mnenju ni dopustno izbirati predvsem hitrejših oziroma manj zahtevnih primerov zgolj zato, da je mogoče v istem času opraviti več storitev.

Obenem vztrajajo, da mora navedbe preveriti zunanji in neodvisni nadzor, ne pa interna komisija znotraj bolnišnice, saj vanjo nimajo zaupanja. Če se nepravilnosti potrdijo, pričakujejo tudi jasno opredeljeno odgovornost odgovornih.

Potem ko so nam v mariborskem UKC še pred objavo prvega članka pojasnili, da zadevo preverjajo, a je ne komentirajo, smo odgovore iskali na ministrstvu za zdravje, kjer pa na vprašanja, kako država sistematično preverja organizacijo dodatnih programov, ali razpolaga s kazalniki njihove učinkovitosti, ali primerja redni in dodatni program ter ali so bili opravljeni nadzori nad takšnimi programi, niso jasno odgovorili, so pa razdelili pristojnosti med vodstvo zavoda, svet zavoda, ZZZS, ministrstvo in Inšpektorat za delo.

Na ZZZS poudarjajo, da izvajalcu EMG preiskavo plačajo po enaki ceni ne glede na to, ali je opravljena dopoldne ali popoldne. Ura izvedbe storitve sama po sebi zato ne vpliva na plačilo, saj ZZZS izvajalcu plačuje dogovorjeni program kot celoto.

Ob sumu nepravilnosti preverjajo predvsem, ali so bile obračunane le dejansko opravljene in dovoljene storitve ter ali ima vsaka obračunana storitev podlago v zdravstveni dokumentaciji.

Toda v nadaljevanju odgovora ZZZS opozori na nekaj precej širšega.

Po njihovem mnenju konkretni primer ponovno izpostavlja neenakost in neučinkovitost plačila dela v rednem in popoldanskem času, potrebo po sistematičnem merjenju storilnosti ter nagrajevanju zaposlenih glede na obseg in rezultate dela tudi v rednem delovnem času. Ob tem dodajajo, da takšne razmere pomenijo tudi neustrezno obvladovanje stroškov dela in poslabšujejo finančno stanje bolnišnic.

Podobno je v oddaji Odmevi ocenil tudi nekdanji minister za zdravje Samo Fakin. Po njegovem mnenju so razlike med plačilom rednega in popoldanskega dela eden ključnih razlogov za nižjo storilnost v rednem delovnem času.

Poudaril je, da ZZZS bolnišnicam dopoldanske in popoldanske storitve plača enako, medtem ko so zaposleni za popoldansko delo bistveno bolje plačani. Po njegovih besedah zdravniki za dopoldansko delo prejmejo približno 20–25 evrov neto na uro, medtem ko je popoldansko delo plačano od 40 do 70 evrov neto na uro, zato izvajalci po njegovem mnenju dajejo prednost bolje plačanim storitvam.

Zato je kot eno ključnih rešitev izpostavil uvedbo jasnih normativov in sistematično merjenje storilnosti zdravnikov.

Fakin je odgovornost za takšno stanje pripisal vodstvom bolnišnic, nadzornim svetom in ministrstvu za zdravje.

Vprašanja o organizaciji dela so še toliko pomembnejša v času, ko se UKC Maribor spopada z največjo izgubo med slovenskimi bolnišnicami.

V prvih petih mesecih letošnjega leta je ustvaril skoraj 9,9 milijona evrov primanjkljaja, kar predstavlja skoraj polovico vseh izgub slovenskih bolnišnic v tem obdobju. Ministrstvo od vodstva pričakuje program stabilizacije poslovanja, med ukrepi pa poudarja predvsem večjo produktivnost in več opravljenih storitev.

Vodstvo bolnišnice primanjkljaj pripisuje predvsem sistemskemu podfinanciranju zdravstvenih storitev. Kot glavne razloge navaja prenizko vrednotenje zahtevnosti obravnave pacientov, rast stroškov dela in storitev ter dejstvo, da prihodki ne sledijo dejanskim stroškom zdravljenja. Po njihovih navedbah so nekateri programi celo presegli načrtovani obseg dela, vendar so storitve po njihovem mnenju plačane pod dejanskimi stroški. Podfinanciranost ocenjujejo na približno 50 evrov na opravljeno utež.

Odgovor ZZZS pa odpira še eno vprašanje. Če ZZZS izvajalcu storitev plača enako ne glede na čas izvedbe preiskave, odločitev o dodatnem plačilu zaposlenih in organizaciji dela pa je v pristojnosti vodstva bolnišnice, se ob skoraj desetmilijonski izgubi postavlja vprašanje, kakšen vpliv ima sedanji način organizacije dodatnih programov na stroške UKC Maribor.

Odgovori ministrstva, ZZZS in javne izjave nekdanjega ministra in nekoč dolgoletnega direktorja ZZZS Sama Fakina kažejo, da vprašanje storilnosti, organizacije dodatnih programov in različnih plačil za enako delo ni omejeno na UKC Maribor, temveč predstavlja širši sistemski problem slovenskega zdravstva.

To pa ni več predvsem vprašanje posamezne bolnišnice. Javni zdravstveni zavodi so ustanovljeni in financirani s strani države. Ministrstvo za zdravje oblikuje zdravstveno politiko, država zagotavlja sredstva za dodatne programe, imenuje predstavnike v svetih zavodov in od vodstev bolnišnic pričakuje učinkovito poslovanje. Prav zato se postavlja vprašanje, kako država preverja, ali sistem, ki ga sama financira in upravlja, dejansko dosega svoj namen.

V teoriji je odgovor jasen – vodstva bolnišnic so odgovorna za organizacijo dela, ministrstvo za zdravstveno politiko, ZZZS za financiranje in nadzor obračunavanja storitev. V praksi pa se odgovornost pogosto razprši med različne institucije. To kaže tudi odgovor ministrstva v tem primeru, ki predvsem našteva pristojnosti posameznih organov, ne odgovori pa, kdo sistematično meri storilnost dodatnih programov in kdo preverja, ali javni denar res financira dodaten obseg dela.

Prav vprašanje storilnosti je eno najobčutljivejših v slovenskem zdravstvu. Poskusi uvajanja normativov in merjenja produktivnosti so v preteklosti večkrat naleteli na močan odpor dela zaposlenih in njihovih predstavnikov. Ob vsakem resnejšem posegu v organizacijo dela se vodstva bolnišnic znajdejo pod pritiskom različnih interesnih skupin, neredko pa se v spore vključi tudi ministrstvo. Eden zadnjih primerov je bil letošnji spor z interventnimi radiologi UKC Maribor, ki se je po posredovanju ministrstva končal z dogovorom z zdravniki.

Prav zato je toliko pomembnejše, da država kot ustanoviteljica bolnišnic in financerka dodatnih programov vzpostavi sistem, ki ne bo temeljil na posameznih sporih, pritiskih ali ad hoc dogovorih, temveč na merljivih kazalnikih, transparentnih pravilih in enakih standardih za vse izvajalce. Dokler tega ni, bodo vprašanja o učinkovitosti dodatnih programov in porabi javnega denarja ostajala odprta.