V preži za medvedom

Miha Mlakar je domačin, ki ima veliko izkušenj. Ukvarjal se je že z ribolovom in gostinstvom, saj imajo lokalno gostilno, tokrat pa svoje znanje, izkušnje in predvsem strast namenja medvedom, natančneje obiskovalcem, ki so željni opazovati in fotografirati medveda v naravi. Pod znamko Slovenianbears.com obiskovalcem z različnih koncev sveta ponuja fotografska doživetja divjih živali, s poudarkom na opazovanju medveda. V ta namen je v notranjskih in kočevskih gozdovih postavil več opazovalnic, ki ponujajo preprosto, a učinkovito zavetje za opazovalce in fotografe. Trenutno imajo osem do devet lokacij na območju med Postojno in Kočevjem, s tem rešujejo večni izziv, kako predvideti, kje se bo letos zadrževal medved. Več lokacij in možnosti, da bi lahko zagotovili uspešno opazovanje medveda.

Na eno od teh lokacij smo se na hladen, a sončen pomladni torek odpravili tudi mi. Fotograf je natovorjen z vso potrebno opremo, jaz pa predvsem s pričakovanji. Po uvodnem razgovoru, kjer nama je vodnik Miha razložil pravila obnašanja v gozdu, naju je seznanil s tem, kako poteka celoten proces opazovanja, ter fotografu podal nekaj navodil in nasvetov. Nato smo se odpeljali na izbrano lokacijo v gozdu. Že na poti do preže, ko smo se vzpenjali, smo v blatu opazili sveže sledi odraslega medveda, kar je še dvignilo najina pričakovanja.

Ta so pri večini gostov precej visoka, zato tudi prihajajo k njim, ker so v tej dejavnosti uspešni. A je vseeno pomembno, da ima obiskovalec realna pričakovanja. Na poti skozi gozd mi je Miha pojasnil, da so nekateri obiskovalci dostikrat jezni, če se medved ne prikaže, češ da so plačali za medveda. Mnogi kljub vsemu znanju in pojasnilom še vedno ne dojamejo, da to vendarle ni farma, da stopamo v divji prostor medveda, kjer je on tisti, ki odloča, kje in kdaj se bo pokazal. Velik delež Mihovih strank so profesionalni fotografi, ki s pomočjo organiziranih opazovanj divjih živali pridobijo fotografski material za prodajo, so pa med obiskovalci tudi amaterski fotografi ter ljubitelji gozda in njegovega živalskega kraljestva. Namreč, opazovanje medveda ne pomeni nujno, da boste rjavega kosmatinca dejansko videli, lahko pa boste imeli to srečo in opazovali katero drugo, morda še bolj redko žival. 

Na cilju našega vzpona skozi prelep mešani gozd ob spremljavi ptičjega petja so nas pričakale štiri lesene preže oz. opazovalnice. Preproste lesene hiške nudijo dovolj prostora za dva opazovalca, ki sta jima na voljo dva stola. Majhna okna na sprednji strani preže so namenjena opazovanju, dve odprtini, zaščiteni s posebnim blagom, pa sta namenjeni fotografskemu objektivu. Preprosto, a učinkovito. Prvo opazovalnico je zasedel naš fotograf, v drugo sem se potiho odpravila še sama in se pripravila na ure čakanja. Medtem je vodnik na manjši uravnavi pred opazovalnicami raztresel nekaj pesti koruznih zrn. Kot je pojasnil, je količina strogo omejena. Namreč, ni namen, da se medveda hrani. Za krmo v mesecih, ko za medveda še ni na voljo hrana v naravi, poskrbijo lovci. Koruzna semena so tista, ki bodo medveda, če ga bo pot zanesla na to območje, zadržala, da bo nekaj časa v miru zobal koruzo, takrat pa bomo na svoj račun prišli opazovalci. Kmalu se mi je vodnik pridružil v opazovalnici, šepetaje sva izmenjala nekaj besed, nato pa se je začelo opazovanje. 

Kar sem opazila med čakanjem na medveda, je to, da je gozd izredno živ in pester ekosistem. Tišine do mraka v gozdu ni. Ves čas nas je spremljalo petje ptic, te so preletavale gozd pred nami, zobale zrna in se šopirile v vsej svoji lepoti. Veter je povzročal najrazličnejše zvoke, prečesaval listje in upogibal veje. Nekateri obiskovalci pred nami so imeli to srečo in videli sovo, lisico ali katero drugo gozdno žival, ki se je prikazala pred njimi, ker se je sredi belega dneva počutila varno in ni niti slutila, da jo iz preže opazujejo pari oči. 

Eno od ključnih pravil opazovanja je, da smo ves čas čim bolj tiho. Živali ne smemo vznemirjati, tudi prihod na opazovalno mesto mora biti izpeljan s čim manj hrupa. Pomembno je tudi, da nismo odišavljeni z močnimi dišavami, ker bi nas žival zaznala in se posledično ognila opazovalnicam. "Pri nas ni kot na primer na Aljaski ali na Kurilskem jezeru v Rusiji. Tam je druga zgodba, tam se medved zave, da je človek v njegovi bližini, zato se človeka ne boji. Tam obiskovalci dobesedno delajo selfije z medvedi, ki lovijo losose. Pri nas je drugače. Naši medvedi so plašni in prav je tako. Predvsem z vidika, da se ne navadijo na človeka. Če bi se medved navadil na bližino človeka, bi lahko zataval v vas, povzročil težave, zato bi kmalu kdo zahteval njegov odstrel. Tega pa si mi zagotovo ne želimo," pojasnjuje Mlakar.

V začetku so bili njihovi glavni gostje Italijani, zadnja leta pa so najštevilčnejši gostje nemško govoreči – Nemci, Avstrijci in Švicarji. Nekaj preglavic jim povzročajo francoski gostje, opozarja Mlakar, saj se ti dostikrat odločajo, da gredo najprej en dan organizirano na opazovanje, nato pa se v gozd odpravijo na lastno pest. "To je precej neodgovorno do vseh. Mi vse skupaj vodimo po pravilih in pod nadzorom. Če pa gre en tak adrenalinski navdušenec sam v gozd in se mu kaj zgodi, potem bo velika verjetnost, da bo zahtevan odstrel medveda, ker je napadel človeka. Hkrati pa bi zaradi takšnega dogodka lahko bila ogrožena dejavnost opazovanja," opozarja Mlakar. Kar nekaj gostov se vrača in pridejo večkrat opazovat medvede. "Imam gosta iz Švice, kemika, ki je sedaj že upokojen. On pride vsako leto dva- do trikrat za deset dni opazovat medveda," pripoveduje Mlakar in dodaja, da se načeloma izogibajo dnevnim gostom, ki imajo pogosto prevelika pričakovanja, da bodo že prvi dan zagledali medveda. "To je, kot da bi šel na prvi zmenek s punco in se potem želel poročiti z njo. Če traja dva do tri dni, je vse veliko bolj sproščeno, hkrati pa so potem vsi boljše volje."

Gostje, ki pridejo na opazovanje, so pomembna popestritev za turistično ponudbo Loške doline. Zato si tudi prizadevajo, da se gost več dni zadrži pri njih, da hkrati spozna tudi širše območje. Predvsem si želijo doseči, da bi ljudje presegli miselnost, da medved povzroča samo škodo. "Medved je pripeljal turiste k nam, napolnil gostilne, kar nekaj mladih ljudi je na ta račun dobilo delo. Ponosen sem, da so moji trije sodelavci, ki delajo pri meni, stari 25, 24 in 22 let. Kljub strokovni izobrazbi so se odločili, da bodo raje delali na mojem projektu in ostali v lokalnem okolju," pravi Mlakar, ki je prepričan, da tudi na ta račun nekateri v Loški dolini že spreminjajo svoj pogled na medveda in v njem vidijo tudi priložnost. Je pa v praksi to še vedno zelo počasen proces.

Med obiskom nama je vodnik pokazal knjigo v nemškem jeziku, v kateri so zbrane čudovite fotografije medveda, ki so jih naredili trije avstrijski fotografi. "To je lepa dokumentarna knjiga o vseh srečanjih z medvedom, večina posnetkov je bila narejena pri nas," ponosno pripoveduje Mlakar. Pri njih je bilo namreč posnetega že kar nekaj materiala za različne dokumentarne filme o divjih živalih.

Prva ura opazovanja je minila zelo hitro. Vsake toliko časa sem se presedla, s pogledom prečesala teren, opazovala igro vetra in ptic. Moj vodnik je čas opazovanja izkoristil za pregledovanje elektronskih sporočil in drugih 'pisarniških' zadev, v tišini pa se je v preži slišalo le najino dihanje. Že prej je pojasnil, da imajo vse opazovalnice speljane posebne oddušnike visoko navzgor, da se človeške vonjave čimprej porazgubijo in so čim manj moteče za živali. Te imajo namreč čutila odlično razvita.

Po dveh urah čakanja je postajalo v opazovalnici že hladneje, še posebej, ker si ves čas pri miru, prav tako so se začela pojavljati vprašanja, ali bo medved sploh prišel. Še vedno je bilo žvrgolenje ptic glasno in veselo, vsake toliko ga je preglasil veter, ki je potegnil skozi krošnje. Miha mi je šepetaje povedal, da zna biti veter moteč faktor za medveda, saj se zaradi vetra ne počuti tako zelo varnega in se lahko zgodi, da se ne bo približal naši preži. Ampak, ker sta minili komaj dve uri in sploh še nismo bili na polovici našega oprezanja, sem se potolažila, da se bo verjetno veter do mraka umiril. Vmes sem preverila nekaj sporočil, prebrala novice na naši spletni strani, se vsake toliko ob zvoku iz gozda zdrznila in s pogledom prečesala vidno polje.

Četrto uro, ko se je svetloba v gozdu spet povsem spremenila, saj se je s spuščanjem sonca spremenil kot svetlobe, ki je prodiral med gostim gozdom na našo uravnavo, sem že začela razmišljati, da medveda najverjetneje ne bo. Še vedno sem lahko prisluhnila živahnemu klepetu ptic, ki so nas preletavale in se igrale pred nami, ampak rjavega kosmatinca ni bilo od nikoder. Le v noge me je vedno bolj zeblo in počasi sem si na roke navlekla svoje grelne rokavice. Cel gozdni film se je odvijal pred mano, štiriurni dokumentarec, ki je ponudil razbremenitev za ušesa in oči. Stran od računalnikov in vsakodnevnega hrupa v mestu. Kako blagodejno je to! Ne vem, kdaj ste nazadnje doživeli takšen mir, takšno prijetno tišino. Miha mi je pokazal fotografijo na svojem telefonu, zraven pa zašepetal, da je približno 50 metrov pod nami nastavljena kamera, ki je pred nekaj minutami ujela prehod medveda. Namreč, po poti, ob kateri je kamera, imajo medvedi prehod z enega konca na drugega, saj sta pod in nad previsa. Takoj se je pričakovanje spet vrnilo na začetno ravan. "Medved je blizu!"

Po SMS-sporočilu fotografa iz sosednje preže, da je medved pod nami, sem si skoraj zlomila vrat, tako zelo sem oprezala za kosmatincem. A ga ni bilo od nikoder. Postajalo je vedno bolj mrzlo, debla so s strani osvetlili sončni žarki in jih obarvali v zlato rumenkasto kuliso, ki je bila res neverjetno lepa. Z vodnikom sva se dogovorila, da uživamo še v tej čudoviti svetlobni igri, potem pa ob 19. uri zaključimo in gremo. O tem prek SMS-sporočila obvestim še fotografa, ki vse skupaj potrdi s kratkim OK, kar mi je že dalo slutiti, da ga je prevzelo razočaranje. Takoj so se mi v glavo prikradle Mihove besede o razočaranih strankah, ki po urah opazovanja ne dočakajo medveda, a jih seveda tolaži misel, da je pred njimi vsaj še en dan opazovanja in da še ni vse izgubljeno. Medtem ko sem se prepričevala, da sem lahko srečna, da sem imela priložnost doživeti to izkušnjo in varno opazovati življenje v gozdu, daleč stran od naših ponorelih življenj, mi na kratko zabrni telefon. Kratko sporočilo od fotografa: "Medved."

V istem trenutku je trznil tudi Miha in pokazal na rob opazovalnega prostora. Medved! Pa ne en, kar dva! Na posladek s koruzo je prišla mama medvedka s približno leto dni starim mladičem. Čisto počasi in zaščitniško je s svojim gobcem pobirala zrno za zrnom in vsake toliko dvignila glavo ter oprezala za nevarnostjo. Šele po nekaj minutah sem se opogumila in dvignila telefon ter naredila nekaj posnetkov. Miha je v smehu zašepetal: "To je naša najbolj zvesta medvedka." Zakaj najbolj zvesta? Kot mi je potem pojasnil, se je pred dvema tednoma pojavila na tem območju in od takrat je že večkrat prišla. Nazadnje minuli konec tedna, ko sta z mladičem obiskovalcem pričarala pravi foto šov. 

Še nikoli ni nobena ura tako hitro minila kot ta. V trenutku sem pozabila na premražene noge. Prvič v življenju sem opazovala medveda v njegovem naravnem okolju. Spremljala, kako uživata v hrani in se sprehajata med drevesi. Mama je zavzeto ves čas iskala in grizla koruzna zrna in s svojim telesom pred nami zakrivala mladiča, kot da bi bila zaščita med njim in nami. Mladič se je vsake toliko za nekaj medvedjih dolžin oddaljil od mame, vmes celo malce počil. V nekem trenutku je lepa medvedka, ki ima po oceni vodnika okoli 110 kilogramov, zapihala kot mačka, kar me je presenetilo. Pa mi je Miha šepetaje razložil, da s tem opozarja morebitnega obiskovalca na svojo prisotnost, ga odvrača. Jaz pa sem mislila, da medvedi zgolj brundajo, renčijo in rjovejo. Za trenutek je Miha celo pomislil, da bi se znal opazovalnicam približati medvedji samec, da je zato medvedka zapihala in nekaj trenutkov oprezala proti vznožju, a ga nismo dočakali. Morda ga celo ni bilo. Gozd je poln različnih zvokov in živali, ki jim noč daje pogum za raziskovanje in plenjenje. Tudi zato se je medvedka najverjetneje prikazala šele v času, ko je svetloba že ugašala, saj se takrat zveri počutijo bolj varne. 

Če ne bi svetloba pojenjala iz minute v minuto, bi ju lahko opazovali skoraj uro in pol, tako pa smo zadnje pol ure bolj ali manj opazovali njun temen obris v vedno bolj temačnem gozdu. Slišali so se le njuni zvoki pobiranja in grizenja koruznih zrn. Tudi ptice so ob mraku utihnile.

Že vrsto let me je preganjala slika iz najstniških let, ko sem v živalskem vrtu z vrha opazovala apatičnega rjavega medveda, ki je ležal ob kupu različne zelenjave in sadnih olupkov. Razen rjovenja ni pokazal nobene druge aktivnosti. Po drugi strani pa sem kot novinarka velikokrat morala poročati o jeznih kmetih in čebelarjih, ki jim je medved povzročil škodo, pa o prestrašenih prebivalcih, ker je medved hodil v njihovo vas in prevračal smeti. Vsem je bilo enotno, da je medved zver, ki jih ogroža, zato je potreben njegov odstrel. Kot je dejal najin vodnik Miha, razume tako ene kot druge, da pa si prizadeva, da bi se naučili sobivati z medvedi. "Rad bi dokazal s svojim delom, da je živ medved več vreden od mrtvega, pa ne samo s finančnega vidika, pač pa skozi knjige, poučne filme, ki jih posnamemo, skozi bogastvo prostora," pravi. 

Ko sta izginila še obrisa mame medvedke in njenega mladiča, smo potiho pospravili svoje stvari in se v izredno mrzli noči spustili skozi gozd do vozila. Med spustom smo drgetali od mraza in čebljali od navdušenja. Če smo se k opazovalnicam vzpenjali s čim manj hrupa, smo tokrat skrbeli, da se nas je slišalo, saj nismo želeli presenetiti katere od zveri, ki se rade zadržujejo v notranjskih gozdovih. Vendarle smo bili mi nepovabljeni gostje v njihovih domovih. 

Ob 21. uri smo se poslovili in odpeljali vsak na svoj konec. Polni vtisov, zadovoljni, veseli. Očitno velja: kdor čaka, dočaka. Le dovolj vztrajnosti in potrpežljivosti je potrebne.