V primežu mamil: le petina naše družbe je danes še živa

"Le petina ljudi iz moje nekdanje družbe je danes še živih," je povedal Brane Miličević, ki že 21 let živi brez drog. Podatek razkrije, kako uničujoče in nevarno je druženje s prepovedano drogo, ki se v večini primerov začne kot igra, kot nekaj, kar pač sodi k odraščanju, kot nekaj, kar mladi morajo poizkusiti, če hočejo izpasti frajerji. Tudi Brane je med odraščanjem želel biti frajer.

"Četudi sem bil v šoli odličnjak, sem si želel drugačne pozornosti. Tako sem že v petem razredu začel piti pivo in kaditi cigarete ... Pri štirinajstih sem prvič posegel po drogi, marihuani, zatem je šlo vse samo še navzdol. Rasla je predrznost, obenem je bila vse večja radovednost, tako sem posegel po plesnih drogah – ecstasy, amfetamini, kokain, speed, potem pa sem potreboval nekaj, da se umirim, da lahko zaspim, in so prišli anksiolitiki, pomirjevala, na koncu heroin," je povedal danes 51-letni Brane, ki si je dolgo metal pesek v oči, tako kot to počnejo vsi, ki si z mamili skušajo zapolnjevati čustvene praznine, celiti rane ali morda samo pestriti dolgčas. Zdrs v odvisnost se praviloma ne zgodi tako hitro kot denimo zdrs v gorah, ampak si uživalec dolgo ne prizna, da ima s tem težavo.

"Manipuliral sem druge, da bi prišel do mamil, lagal, izkoriščal, kradel, preprodajal in goljufal. A dolgo sem manipuliral tudi samega sebe in se prepričeval, da jaz že nisem odvisnik, ker nisem kot tisti na cesti, pa da nimam težav z mamili, ker (še) hodim v šolo, ko sem prenehal hoditi v šolo, da nimam težav, ker ne uživam heroina intravenozno, potem, ker ga ne uživam vsak dan, potem še, ker ga ne uživam večkrat na dan ... Vedno nove izgovore sem si poiskal, a čez čas mi je izgovorov zmanjkalo ... Uživanje droge ni bil več užitek, ampak nuja, vse ostalo je bilo podrejeno temu," je opisal danes oče dveh šoloobveznih otrok, ki že dolga leta pomaga drugim rešiti se iz krempljev mamil in deluje v skupnosti Srečanje, ki ima v Sloveniji tri centre (v Novi Gorici, Čadrgu nad Tolminom in Vremskem Britofu pri Divači). Tudi sam je pred leti odrešitev od mamil prav tako dosegel v skupnosti Srečanje danes pokojnega Don Pierina v Italiji.

"To ni igra. Marsikdo si misli, da gre za igro ... malo se drogiraš, malo si frajer in potem lahko čez noč prenehaš. To še zdaleč ni tako in dejstvo je, da se igramo z življenjem. In razne urbane legende, da lahko umreš samo, če uživaš heroin in če ga uživaš "na iglo" ... "Ne, ni res," pove Brane, ki tudi sotrpinom ne dovoli, da ga prinašajo naokrog, kajti, kot pravi: "Ne moreš manipulirati manipulatorja." Sam takoj prepozna njihove poskuse v to smer in jih v kali zatre. Zato je pomoč nekdanjih odvisnikov tistim, ki še lezejo iz globeli odvisnosti, tako pomembna.

Sam je doživel več predoziranj, enkrat pa je bil celo že na poti v oni svet. In ne, ni se zgodilo v nekem zakotnem kraju, umazanem kotičku kakšne zapuščene hiše, v kateri zaudarja po človeških izločkih in je polno smeti, temveč na varnem, v njegovi sobi, v topli postelji domače hiše. "Heroin sem vzel skozi nos in zaspal. A sem zatem začel bruhati, kar je šlo v pljuča, ker se med bruhanjem nisem ovedel. Nekaj minut sem bil tudi klinično mrtev, zatem še dva tedna v komi ... Komaj sem preživel. Zdravniki so staršem rekli, da če bom preživel, bodo moji možgani in notranji organi trajno poškodovani, a hvala bogu so se zmotili," je opisal dramatične trenutke svojega življenja. Življenja, ki mu ga je tedaj rešila mama, saj je sredi noči slišala, kako se duši in spušča nenavadne zvoke, zato je odšla pogledat v njegovo sobo in poklicala reševalce. Pomoč je prišla takoj, sicer te zgodbe danes ne bi mogel pripovedovati.

Sogovornik ne skriva, da življenje v njegovi družini z visokoizobraženima staršema z odgovornima službama ni bilo rožnato. Bil je prisoten tudi alkohol. A kar je pogrešal najbolj, je bila čustvena bližina, pogovor, prepotrebna pozornost, ki jo je potem iskal v družbi, praviloma starejših fantov, in drogi. "V sebi sem imel praznino, ki je nisem znal zapolniti. Delal sem neumnosti, ki mi niso bile všeč, a všeč mi je bilo, da se je potem o meni govorilo v šoli," se spominja. A ne glede na izhodišča njegovega življenja, ne svojih ne staršev drugih odvisnikov ne krivi za odvisnost sinov in hčera, so pa na nek način soodgovorni. "Nobena družina ni popolna, nobena vzgoja ni popolna. In noben starš ni kriv. Kriv je le tisti starš, če obstaja, ki je zavestno vzgajal otroka, da bo postal odvisnik. Moramo pa govoriti o soodgovornosti. Jaz, ko se rodim, sem tabula rasa, se pravi, me nekdo vzgaja. Jaz sem pogrešal doma pozornost, neko čustvenost, vedno sem si želel pozornost od očeta, želel sem si slišati kakšno pohvalo ...," je povedal Miličević. Ko zdaj gleda nazaj, ve, da se ni imel rad. "Odvisnik se nima rad, to je dejstvo, sicer si tega ne bi počel."

Danes živi običajno življenje, v katerem tudi ne manjka preizkušenj in tudi ne težav, a se zaveda, da takšno življenje je. Imel je težke preizkušnje na poti, tudi ločitev, a nikdar ni pomislil na mamila. "To je zaključeno poglavje," je trden. Nasvetov ljudem ali staršem, ki se obrnejo k njemu po pomoč, sicer ne daje, kajti, kar je pomagalo njemu, ne bo nujno komu drugemu. Pove pa, da je edini nasvet, ki ga da staršem, naj postavijo mejo otroku, naj zaprejo "pipico" in naj se svojih besed držijo. "Morajo pa starši tudi kaj pri sebi spremeniti, da lahko spremembo potem pričakujejo od otrok. Danes niso težava samo droge, ampak je alkohol, so zasloni, telefoni ... Če želi starš doseči, da bo otrok manj na ekranih, mora biti manj za ekrani tudi starš," je opozoril in  razkril,  da bo na jesen zaživel zelo pomemben projekt, ki bo neka nova pomoč za mlade.

"Dejstvo je, da so mladi prisotni na družbenih omrežjih, da tam črpajo informacije, zato jim želimo tam ponuditi pomoč. Zavod Erik je že ustanovljen, jeseni naj bi zaživel. To bo online pomoč, zlasti tistim, ki niso še tako zabredli, da bi iskali rešitev v komuni, pa za tiste, ki so morda prišli iz kakšnega zdravljenja, pa imajo težave z recidivi, tu bodo zgodbe ne samo tiste srečne, ampak tudi tiste neuspešne. Marsikdo ima več priložnosti v življenju, jaz sem jih imel več, nekdo pa ima samo eno ... Tudi to je treba predati mladim, da je lahko vsak odmerek vsakega mamila zanje usoden. Poudarek bo na tem, da se res igrajo z življenjem, a tu bo veliko pomoči. Imeli bomo tudi števec za abstinenco, a ne le dneve, temveč tudi ure, ko nekdo ni vzel mamila, in bo to morda dodatna motivacija, da vztrajajo. Ob urah abstinence, ki si sledijo, bo ponujena dodatna pomoč, dodatne vsebine, da bi abstinenco peljali naprej ... Erik, virtualni odvisnik, jim bo pomagal, jih bo nagovarjal, jih bo usmerjal ..." je predstavil projekt Brane Miličević, ki se nove možnosti za pomoč mladim v času, ko je dostopnost drog bistveno večja kot v njegovem času in ko si danes snovi neznanega porekla in vsebine mladi naročijo lahko kar po pošti in jo dobijo v domačem nabiralniku, zelo veseli.

Zgodbo o Branetu ter še druge iz sveta kriminala si oglejte tudi na Voyo.