Obseg stavk v industriji v Sloveniji se od leta 1992 stalno zmanjšuje, nekoliko se je povečal le v letih 1995 in 1996. Leta 1992 je bilo v slovenski industriji 193 stavk, v katerih je sodelovalo 71.857 delavcev, pet let pozneje pa se je za stavko odločilo le še 15.201 delavcev, ki so pripravili 88 stavk. Po drugi strani pa se podaljšuje povprečna dolžina najdaljših stavk. Tako odpade vedno več izgubljenih delovnih ur na le nekaj zelo dolgih stavk. Medtem ko je leta 1992 povprečna stavka terjala 7840,15 delovne ure, se je dolžina povprečnega delavskega upora v letu 1997 zvišala na 8610,10 ure.
Delavci se najpogosteje odločijo za stavko, da bi od delodajalcev izterjali izplačilo plač za nazaj. Delež teh stavk se je začel povečevati leta 1995, medtem ko je bilo prej, predvsem leta 1992, veliko stavk zaradi privatizacije in s tem povezanega prestrukturiranja podjetij ter pretečega odpuščanja delavcev. Tudi v Evropi se je v 80. in začetku 90. let povečalo število stavk zaradi zapoznelih izplačil in prestrukturiranja določenih sektorjev oz. v nekaterih državah zaradi odpuščanja delavcev, kar kaže na zmanjšanje števila stavk izključno zaradi zahteve po višjih plačah.
V podatkih o stavkah v Sloveniji so zajete le stavke, ki jih organizira Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, saj zbiranje podatkov o stavkah v naši državi ni urejeno.
