V službi izumljal antibiotik, v prostem času iskal hrošča za ženin rojstni dan

V svoji zbirki ima Bojan Kofler več kot 48.500 primerkov hroščev, do zdaj jih je našel že 19, ki jih ni še nihče pred njim, kmalu bo število preseglo dvajsetico, saj jih je nekaj v fazi preverjanja. Številne novoodkrite hrošče je poimenoval po članih svoje družine. Ženi Miri je hrošča, ki nosi njeno ime, podaril za 60. rojstni dan, pred tem ga je iskal desetletja. "Za njeno okroglo obletnico sem se malo bolj potrudil in sem vrsto hrošča opisal po njej. Veste, tudi njo sem zelo težko ulovil, na začetku ni bila navdušena za partnerstvo. In tudi po tega hrošča sem več kot 20 let hodil gor v rudnike, da sem nabral 11 primerkov in je bil tak opis možen – nove vrste se namreč opisuje po moških spolnih organih, po penisih, zato sem potreboval dovolj samcev," pripoveduje z žarom v očeh.

Znanstvenik po duši in poklicu se je svojega hobija lotil skrajno resno. Hrošči so ga začeli navduševati kmalu po koncu študija na Fakulteti za farmacijo, kakšno leto po poroki. "Žena mi je za darilo prinesla prvo škatlo, notri sta bila dva lepa hrošča iz Južne Amerike. Takrat sem jih začel bolj zagreto nabirati tudi sam, nekaj sem jih imel tudi iz mladosti in sem jih dodal. Tako da najstarejši hrošči v moji zbirki izhajajo iz leta 1968," opisuje.

"Vsaka tretja danes opisana živalska vrsta so hrošči, živijo na vseh kontinetnih, razen na Antarktiki, in so zelo različni po barvah, po velikosti in po telesnih oblikah. Tako da je vedno možno najti nekaj novega," pojasnjuje razloge, zakaj ga mala bitjeca tako privlačijo. Toda slovenski živalski svet je tako dobro raziskan, da je na površju praktično nemogoče odkriti kaj novega, zakladi se skrivajo pod zemljo. Zato se je potem ko je že srečal Abrahama usposobil za jamarja. In hitro spoznal, da bo življenje v okoliških jamah spoznaval sam: "Jamarja recimo zanima jama samo enkrat. Oni gredo noter, si jo pogledajo, morda celo narišejo, potem pa jih ne zanima več. Zame pa je jama nekaj drugega. Jaz ko prvič pridem v jamo, pogledam, kakšna je in kje bi lahko bila kakšna žival." Nastavlja pasti, jih pregleduje. V jame se vrača znova in znova. Cilj je odkriti, kar ni še nihče. In to mu gre res dobro od rok.

Enega hrošča je poimenoval po sebi – kofler. Poleg miroslave, posvečene ženi, je hrošče poimenoval še po hčerki Nini, sinu Mateju in vnukinjah Ajdi in Lučki. "To je Aphaobius ajdae, našel sem ga v manjši jami na območju Škofje Loke," pokaže drobno, komaj nekaj milimetrsko bitjece. "Za mojo vnukinjo je bila to pravzaprav frustracija – hrošča sem namreč našel v jami, ki se imenuje Kurnik. Mi je rekla: 'Dedek, a res nisi mogel najti hrošča zame kje drugje kot pa v kurniku'," se zasmeje.

Medtem ko je prosti čas posvečal iskanju hroščev, se je njegova kariera strmo vzpenjala. Nekdaj revni študent farmacije, skromen fant iz Železnikov, ki je imel tako malo, da si je lahko privoščil zgolj en obrok na dan, se je zelo hitro izkazal kot perspektiven zaposleni. "Že kot absolvent sem prišel v Lek kot obratni mojster v proizvodnji, po diplomi sem postal obratni farmacevt in delal kot vodja v proizvodnji. Ampak mene to ni pretirano zanimalo. Vselej sem nekaj iskal, raziskoval, tu pa sem moral razporejati ljudi, sestavljati sezname – to mi ni bilo všeč," opisuje. Poleg rednih nalog in zadolžitev se je tako samoiniciativno usmeril v reševanje tehnoloških težav, ki jih je bilo v proizvodnji takrat zelo veliko: "Tehnološki postopki so bili denimo nedodelani, ni bilo pisne dokumentacije, vse se je delalo po spominu. Obstajali so nekakšni nenapisani eksperti – ta je znal narediti to zdravilo, oni ono zdravilo – a šlo je bolj za ustno izročilo kot za red. In prvo, kar sem naredil, je bilo, da sem uredil to dokumentacijo." Zanimale so ga predvsem težave, zaradi katerih proizvodnja nekaterih produktov ni bila možna, in ko je strl nekaj trdih orehov na tem področju, so ga premestili v razvoj.

Z ekipo niso želeli zgolj izdelovati zdravil po licenčnih recepturah večjih od sebe. Sanjali so do takrat nemogoče sanje – izdelati lastno originalno rešitev in s patentom prodreti na ameriški trg. "In to je bilo zelo naporno, zato pa sem hodil v jame," se nostalgično nasmehne. Še danes se spomni, kako si je nekoč vzel dan dopusta in na poti iz Dražgoš proti jami Konasnici našel originalno rešitev za prodor antibiotika Amoksiklava v ZDA. "Zapletena rešitev je bila to, ne znam vam je laično opisati. Ampak po domače sem zagledal neko luknjo in šinilo mi je v glavo: 'Aha, luknja, vanjo moramo z našim znanjem spraviti učinkovino na ta način ...'. V trenutku sem dojel, da nas bo to pripeljalo do tiste dolgo pričakovane originalne rešitve in da nas ne bo mogel zavreti nihče več," opisuje. Ob njegovem odhodu v pokoj sta bila amoksiklav in omeprazol – še eno zdravilo, za katerega je njegova ekipa iznašla izvirno rešitev – dva Lekova najpomembnejša izvozna produkta: "Ti dve zdravili smo takrat izvažali v 70 držav po celem svetu. Ker mi smo imeli patente v Ameriki, na Japonskem, v Evropi."

 A vitalni gospod ne živi od spominov, pač pa načrtuje nove in nove spuste v podzemni svet na škofjeloškem in najbolj uživa v svoji mali sobici, obkrožen s hrošči.