Dramsko dogajanje v petih prizorih v režiji Antona Rozine je postavljeno v zadnje leto baronovega življenja, v leto 1693, ko je moral Valvasor prodati svoj dom, grad Bogenšperk, in se preseliti v meščansko hišo v Krškem. V petem dejanju igre bo nastopila tudi pevska skupina Mandala. ''Po nastopu so plemeniti povabljeni v grajske salone, ljudstvo pa k rajanju ob novodobni domači in tuji glasbi do pozno v noč,'' so sporočili prireditelji Valvazorjevega dneva.
Glavnega junaka, barona Janeza Vajkarda Valvasorja, bo upodobil Drago Butja, v vlogah graščakov, plemenitašev in njihovih žena ter služabnikov in grajskih hlapcev bo sodelovalo še ducat ljubiteljskih igralk in igralcev. Izhodišče predstave je leto 1693, ko se je baron Valvasor vračal s potovanja po Franciji. V svoj dom v Krškem se je vračal skozi dolino Medije, saj si je želel obiskati kraj svoje mladosti in grajsko kapelo, kjer počivajo njegovi starši, prva žena in nekaj otrok.
Medtem ko se bodo na Medijskem gradu pripravljali na sprejem barona, se bodo gledalcem predstavili prebivalci gradu iz rodu Valvasor. Valvasorji, dvestoletni lastniki gradu, so se namreč pogosto menjavali. Gledalci bodo spoznali lastnika Sigfrida in njegovo ženo, pa tudi nekatere imenitneže s sedmih bližnjih gradov in graščin, ki so bili v tistem času na tem območju: Janeza Gašperja Lichtenturnškega, ki je takrat živel na Gradu Gamberk, in Janeza Krstnika Vicenštajna z gradu Lebek pri Vaščah.
Ko pride baron Valvasor na svoj nekdanji dom, spregovori o svojem življenju in delu, v petem dejanju pa besedo prepusti potujočim pevcem (skupina Mandala), ki jih je srečal na poti iz Lyona, pa tudi domačim pevkam.
Z Valvasorjevim dnevom v Izlakah prireditelji obujajo tradicijo dnevov, posvečenih spominu na velikega rojaka in polihistorja, ki je Vojvodini Kranjski v istoimenskem knjižnem delu postavil trajen spomenik. Zadnji Valvasorjev dan, deveti po vrsti, ''je bil na Izlakah menda leta 1991,'' so tudi zapisali v napovedni zloženki.