V Trstu bodo praznovali konec 'jugoslovanske okupacije', MZZ: gre za samostojno odločitev občine

Kot kaže, si mestna koalicija pod vodstvom župana Roberta Dipiazza in podžupana Paola Polidorija močno prizadeva predrugačiti zgodovinska dejstva. Zadnja v nizu spornih odločitev je tudi določitev 12. junija za praznovanje "dneva osvoboditve mesta izpod jugoslovanske okupacije". Pri tovrstni politični odločitvi gre za težavo na več ravneh. Najprej zato, ker ne upošteva ključnih zgodovinskih dejstev.

"Največje slovensko mesto" in teror nad slovansko večino 

Trst je bil na začetku 20. stoletja največje slovensko mesto. V njem je po popisu prebivalstva iz leta 1910 živelo 56.000 Slovencev. V mestu je živelo tudi več drugih "slovansko govorečih" narodov, med njimi Čehi, Hrvati, Srbi, Slovaki in Rusi. Skupaj so bili številčnejši od Italijanov. Slovenci so tudi sestavljali veliko večino prebivalstva v predmestju in okoliških vaseh. V Trstu je bilo v času Avstro-Ogrske monarhije skoncentriranega tudi veliko slovenskega kapitala, v mestu se je oblikovalo močno delavsko gibanje, hkrati pa je bil Trst pomembno središče slovenskega kulturnega prizadevanja.

Po prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske ter podpisu rapalske pogodbe novembra 1920 je Trst prešel pod Italijo. V sklopu dogovora so Italiji pripadli tudi Istra, kvarnerski otoki, Goriško-Gradiščanska, Idrija in Postojna. Razmere v Trstu so se po koncu vojne začele močno zaostrovati. Najprej je mesto zaradi nove italijanske politike in prekinjenih gospodarskih vezi z Vzhodom utrpelo veliko gospodarsko škodo in obubožalo. Nato je izbruhnilo mednacionalno nasilje, saj so oblasti odredile "italijanizacijo" prebivalstva. Julija 1920 so fašisti in nacionalisti požgali Narodni dom.

To sicer ni bil edini dogodek primera nasilja nad slovenskim oz. slovanskim prebivalstvom mesta in okolice. Uničena so bila poslopja podjetij, časopisnih uredništev, kulturnih in delavskih ustanov. Rapalski pogodbi in nasilju je sledilo množično izseljevanje Slovencev in Hrvatov. Iz Trsta se jih je izselilo vsaj 20.000, iz Julijske krajine pa več kot 100.000. Zaprtih je bilo več tisoč Neitalijanov, v samem mestu je operiralo več mučilnic za politične nasprotnike in pripadnike drugih narodov. 

Med drugo svetovno vojno se je nasilje nad slovanskim prebivalstvom v mestu, ter tudi italijanskimi nasprotniki fašizma, še stopnjevalo. Številni so bili odpeljani v koncentracijska taborišča Dachau in Auschwitz, mnoge pa je mesta straža Guardio civico pobila in pometala v bazoviški rudnik. 

Osvoboditev

Čeprav je zgodovina italijanskega menjavanja zavezništev, v prvi in predvsem v drugi svetovni vojni, kompleksna, pa je dogodke konec aprila in v začetku maja 1945 težko okarakterizirati drugače kot osvoboditev, čeprav si Italija to na vsak način prizadeva. Dejstvo je, da je Benito Mussolini v obliki Italijanske socialne republike (Salo) skupaj z Nemci še vedno obvladoval severno polovico države, vključno s Trstom ter južno in zahodno Slovenijo, ki sta po kapitulaciji Italije prišli pod nemško vojaško upravo. Tako se je del Italije pod Mussolinijevo upravo še vedno aktivno boril na nemški strani vse do konca vojne. 

Tržaška operacija osvobajanja mesta, ki je desetletja trpelo fašistični teror, se je začela 28. aprila, ravno na dan, ko so italijanski komunisti ustrelili Mussolinija in njegovo ljubico Claro Petacci. Dan pred tem je 4. armadi JA uspel preboj čez Ilirsko Bistrico in Kvarner proti Istri in Trstu. S severa se je mestu približal 9. korpus, ki je predhodno osvobodil severozahodni del Primorske.

28. aprila je Komanda mesta Trst pričela vstajo. 30. aprila so bile nemško-fašistične enote, ki jim je poveljeval general Hermann Linkenbach, obkoljene. Delavci, ki jih je vodila OF, so Nemce prisilili k umiku v utrdbe. V času, ko je v mesto prišla predhodnica britanske 8. armade, so se upirale le še tri postojanke. Dve sta se vdali JA, tretja, na gradu sv. Justa, Britancem. Bojev za Trst je bilo konec 3. maja zjutraj.

S tem je oblast v mestu prevzela Jugoslavija in jo ohranila 40 dni. Pod pritiskom zahodnih zaveznikov pa je Jugoslovanska armada mesto morala zapustiti 12. junija 1945 in se umakniti za Morganovo linijo. Z uveljavitvijo mirovne pogodbe je bilo nato septembra 1947 ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki so ga upravljale zavezniške sile. V mestu so tako ostale britanske, novozelandske in ameriške enote. Te "okupacije" trenutna tržaška oblast seveda nima namena upoštevati pri praznovanju "osvoboditve mesta".

Iz nekaterih geostrateških razlogov je bila takratna zavezniška oblast precej nenaklonjena do slovenskega prebivalstva, zato so denimo v praksi ostali nekateri stari fašistični zakoni, ki so prepovedovali slovenska imena krajev, prepovedali izhajanje Primorskega dnevnika, večkrat so tudi streljali na protestnike, ki so zahtevali priključitev k Jugoslaviji, in jih pri tem nekaj tudi ubili. V policijske enote so zaposlili tudi več nekdanjih Mussolinijevih pripadnikov in vojnih zločincev.

Z londonskim memorandumom leta 1954 je STO prenehalo obstajati, Cona A s Trstom je pripadla Italiji, Cona B pa Jugoslaviji. Ker priključitev Cone A k Italiji nikoli ni bila pravno urejena, je v mestu še vedno relativno močno gibanje, ki si prizadeva za samostojnost mesta in njegove okolice.

Odločitev, ki znova razdvaja

Ob tem, da gre za očitno zgodovinsko revizijo, pa je to hkrati tudi zelo netaktna odločitev, predvsem zaradi obljub tržaškega župana Sloveniji in slovenski manjšini, da bo sprožil postopek sprave.

"Pred 99 leti se je začelo dramatično obdobje 20. stoletja. Zgorel je Narodni dom, sledilo je fašistično dvajsetletje z rasnimi zakoni in druga svetovna vojna," je še lani dejal tržaški župan Roberto Dipiazza. "Ko sem postal župan tega krasnega mesta, smo z okoliškimi župani začeli postopek sprave," se je takrat pohvalil. Ob tem se upravičeno lahko vprašamo, koliko k spravi pripomorejo odločitve, kot je praznovanje dneva konca "jugoslovanske okupacije".

Pri Slovenski kulturo-gospodarski zvezi, ki je ena od krovnih organizacij avtohtone slovenske narodne skupnosti v Italiji, so v odzivu na dan osvoboditve Trsta izpod jugoslovanske zasedbe, kar je v torek sprejel tržaški mestni svet, ocenili, da gre za praznik, ki razdvaja in obuja stare konflikte. V SKGZ še ugotavljajo, da je določena neprikrita nestrpnost do Slovencev v nekaterih krogih še vedno prisotna.

"V navdihu in stališčih občinskega praznika, ki ga je desnosredinska mestna skupščina sprejela na županov predlog, se večina avtohtone slovenske narodne skupnosti ne prepozna, zato imamo zdaj nov praznik, ki razdvaja občane, obuja stare konflikte, je izključujoč in zakrknjen, namerno spregleduje potrebe mladih ljudi po povezovanju in nadgradnji družbenih odnosov in ne upošteva možnosti nastavitve pluralne spominske pripadnosti mestu Trst," je za STA povedala predsednica SKGZ Ksenija Dobrila.

Spomnimo, Narodni dom je bil obnovljen leta 1990 in bi moral preiti v roke slovenski narodni skupnosti, kar pa se še vedno ni zgodilo. Stavba je prešla v roke Univerze v Trstu. Mestne oblasti so predajo napovedale za letošnje leto, vendar bi se to znova lahko zapletlo. V zadnjih dneh so namreč poleg napovedi novega mestnega praznika iz vrst mestne koalicije prišli glasni pozivi proti vračanju Narodnega doma Slovencem v Italiji. Tega župan Dipiazza sicer še ni komentiral. 

MZZ z dvema odgovoroma

Za zdaj ne kaže, da se bo trenutna slovenska oblast ostro odzvala na ustvarjanje 'protislovenske klime'. Kot so nam na vprašanje sprva odgovorili na ministrstvu za zunanje zadeve, ne želijo komentirati "zgodovinsko pogojenih datumov kot novih praznikov". V odgovoru so zapisali, da je Slovenija skupaj z Italijo v Evropski uniji, prav tako pa smo zavezniki v Natu. "Razvijamo dobrososedske, prijateljske odnose, ki jih obe manjšini nadgrajujeta, in smo obrnjeni v prihodnost," so še zapisali v odgovoru.

Vseeno so si nato premislili in nam naknadno poslali dodatno pojasnilo, ki ga objavljamo v celoti:

 "Odločitev tržaške občinske uprave, da za občinski praznik razglasi 12. junij, dan, ko so leta 1945 jugoslovanski partizani zapustili Trst, je samostojna odločitev tržaške občine. Tako kot vedno v takih in podobnih primerih se na MZZ RS sklicujemo na skupno poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije iz leta 2000, ki je edinstven dokument usklajenih strokovnih pogledov na zgodovino dveh sosednjih evropskih narodov, ki ju druži skupna tragična zgodovina zadnjega stoletja." 

V poročilu je opisano dejstvo, da so jugoslovanski partizani kot del zavezniških sil iz Trsta izgnali nemškega okupatorja, ki je v času od kapitulacije Italije v Trstu postavil Rižarno, eno najbolj zloglasnih nacističnih taborišč. Nacisti so "ustanovili taborišče za množično uničevanje predvsem Slovencev in Hrvatov a tudi Italijanov, uporabljali pa so ga tudi kot zbirni center za Jude pri deportaciji v uničevalna taborišča".  V poročilu  je opisano tudi dejstvo, da so "Italiji naklonjeni prebivalci Julijske krajine jugoslovansko zasedbo doživljali kot najtemačnejši trenutek v svoji zgodovini, ki jo je na Tržaškem, Goriškem in Koprskem spremljal val nasilja, ki se je odražal v aretaciji več tisočev, ki so nasprotovali jugoslovanskemu političnemu načrtu". 

Na MZZ RS ostajamo zavezani spoštovanju sožitja med obema narodoma ob meji, predvsem pa k spoštovanju spomina in čustev obeh narodov. Osvoboditev izpod fašizma in nacizma, nazadnje pa tudi komunizma, je nesporna vrednota ne samo slovenskega, temveč tudi vseh evropskih narodov in je temelj EU. Ob meji ima zgodovina vedno dve plati. Ne gre za to, da naše poglede na zgodovino poenotimo, gre za to, do se med seboj spoštujemo in skupaj delujemo za prihodnost," so zapisali v dodatnem pojasnilu.  

Pahor si prizadeva, da bi tudi italijanski politiki upoštevali dognanja zgodovinske komisije

Vprašanje smo naslovili tudi na Urad predsednika RS in Urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu. Iz predsednikovega urada so sporočili, da predsednik Borut Pahor redno poudarja omenjeno Skupno poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije o slovensko-italijanskih odnosih 1880-1956. "Predsednik Pahor se zavzema, da bi tudi italijanski politiki upoštevali dognanja skupnega zgodovinskega poročila in je poročilo osebno predal italijanskim sogovornikom, nazadnje tedanjemu predsedniku Evropskega parlamenta Antoniu Tajaniju pred dobrim letom," so zapisali v odgovoru. 

Skupna zgodovina Slovencev in Italijanov je obremenjena travmami lastne preteklosti, ki je zelo pogosto prizadela zlasti pripadnike manjšin. Predsednik Pahor ob napovedani julijski predaji Narodnega doma tržaških Slovencev slovenski narodni skupnosti, pričakuje, da bosta s predsednikom Mattarello pokazala, da se je "možno spominjati bolečih plati skupne zgodovine in obenem delovati v evropskem duhu prijateljstva in sodelovanja". 

Odziv je prispel tudi iz Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu (USZS). Zapisali so, da si z vsemi močmi prizadevajo za vrnitev Narodnega doma v Trstu slovenski manjšini v Italiji. "To bo pomembno simbolno dejanje pri priznavanju krivic, ki jih je fašistični režim storil Slovencem." 

Po njihovi oceni gre pri razglasitvi 12. junija za občinski praznik sicer za samostojno odločitev tržaške občine, si pa želijo, da bi se dogajanje ob koncu druge svetovne vojne, pa tudi v času fašizma, predstavljalo celovito in nepristransko. "Žalosti nas, da je dejanje vrnitve Narodnega doma za nekatere kroge še vedno moteče in da poskušajo sporočilnost tega na tak način relativizirati."

Sklicujoč se na poročilo zgodovinske komisije pri USZS menijo, da so prihod partizanske vojske v Trst in njen odhod različni prebivalci mesta doživeli in interpretirali različno. "Do tega ima vsakdo pravico, vendar si USZS nikakor ne želi, da bi kot pravilno in legitimno doživeli le videnje enega dela trenutne politike." 

Pri USZS so še dodali, da si prizadevajo za priznanje in popravo vseh krivic v preteklem tragičnem stoletju.