'V vsaki rezini je odsev srca, predanosti in poguma'

Ste se kdaj lotili peke potratne potice? V teh predprazničnih dneh iz marsikatere kuhinje že diši po praznikih – pridne roke pripravljajo dobrote, s katerimi bodo ob božičnih in novoletnih praznikih razvajali svoje najbližje. Med njimi je tudi 78-letna Marija Mejak, domačim znana kot Marica, slepa gospa iz Rošpoha v mariborski občini.

Še preden lahko človek uživa v božanskem okusu potratne potice – sodobnejše in še razkošnejše različice klasične slovenske potice – so potrebne vsaj tri ure natančnega dela. Pri nekaterih se ta čas raztegne še nekoliko dlje, ne zaradi počasnosti, temveč zaradi predanosti, izkušenj in spoštovanja do vsake podrobnosti.

Marica se po kuhinji giblje z lahkotnostjo marsikatere izurjene gospodinje – kljub temu da je slepa. Na vprašanje, kateri del ustvarjanja potratne potice ji je najljubši, odgovori: "Če se je lotiš, jo moraš narediti do konca. Kvašeno testo, mešanje biskvitov ... zdaj sem se že navadila, na začetku pa je bilo joj, ko sem morala vse recepte pregledati. Zdaj biskvite spečem sama, prej pa je bilo: pridite pogledat, če je pečeno. Zdaj pa vse naredim sama."

Tokrat so se peke potratne potice lotile kar tri generacije – Marici sta pomagali nečakinja Vesna in pranečakinja Zara. "To imam mero za mleko, približno, da vem, koliko ga je treba dati. Prst si nastavim, da vem," razlaga Marica. "Dobra taktika," pripomnimo.

"Ja, moraš se znajti. Navadiš se. Hudo je priti kam drugam, kjer nisi navajen – tam je res težko. Doma pa imaš že vse korake preštete," doda v smehu.

Marica se je rodila v Rošpohu, naselju v mariborski občini. Nekaj časa je živela tudi v štajerski prestolnici, a pravi mir je našla na vasi. Preden se je svet okoli nje dokončno zavil v temo, je tudi sama videla. "Naša bolezen je dedna, imava jo oba z bratom. Začelo se je že v šoli – najprej očala, potem pa je šlo vedno na slabše. Sprva sva še normalno videla, kasneje pa ne več. Člana društva slepih sva že 55 let."

Na pripombo, da kljub slepoti ne živi nič manj polnega življenja, odgovori: "Skoraj bi rekla, da res ne. Delam tudi zunaj, vse se prilagodiš s pomočjo. Na vrtu vse posadim, nekdo pa gleda, kako to naredim. Pomagaš si s špagami, desko, z vsem mogočim."

Odraščanje s slepo teto in prav tako slepim očetom je zaznamovalo vso družino. Kot pripoveduje Vesna, se ji je življenje s slepo osebo zdelo povsem običajno, otroci in drugi družinski člani pa so hitro osvojili osnove sobivanja. "Kako poteka vsakdan, kje stoji pohištvo, zakaj se ga ne premika, kako poteka pomoč ... Imeli smo tudi veliko kmetijo, dela na zemlji je bilo ogromno. Za nas je bilo povsem normalno, da je treba pomagati, da je treba grabiti seno. Bilo je zanimivo in hkrati velika življenjska izkušnja. Naučili smo se marsičesa, česar morda drugi otroci niso."

Ko mojstrico opazuješ pri delu, se ne moreš načuditi njeni suverenosti. Slepota je ni ustavila – naučila jo je drugačnega, še natančnejšega zaznavanja sveta. "Boljše je, da je testa malo več, kot pa da ga zmanjka. Tudi to se včasih zgodi," pove. "Potem lahko rečemo, da so miške malo pojedle testa," se pošalimo.

Na vprašanje, kaj ji pomeni potratna potica, odgovori: "Veselje. Da jo narediš, da so drugi veseli, da jo radi pojedo. Jaz je včasih zelo malo pojem, večino razdelim – pa so vsi veseli."

"Torej spadate med tiste, ki radi pripravljajo, manj pa jedo?"

"Skoraj tako, pri potici že," doda v smehu.

Vesna se živo spominja dneva, ko je v njihovo hišo prišla prva potratna potica: "To je bila prava senzacija. Vau, kakšni okusi! Takrat smo si rekli: to bomo večno delali. In kot Marica vedno pove, smo bili potem vsi jezni, če je bila pečena navadna potica – hoteli smo potratno. Pri nas je torej na prvem mestu potratna potica, šele nato navadna."

Marica zagotavlja, da za njeno pripravo ni potrebno posebno znanje. Če poznamo osnovne postopke – denimo pripravo testa in biskvita – je celoten proces povsem enostaven.

"Volja mora biti," pravi.

"Da potem ne rečemo, da je bila to potrata časa," dodamo.

"Tako, ja," prikima.

Na vprašanje, koliko potratnih potic je že spekla v življenju, odgovori:

"Ne vem. Na leto vsaj šest, sedem zagotovo."

"In to je daleč naokrog najboljša potratna potica?"

"Ne vem, lahko da je še kje kakšna boljša," se zasmeje.

In tako smo v družbi treh generacij po dobri uri peke dočakali trenutek, ko smo lahko ugriznili v omamno potratno potico. V vsaki rezini je odsev srca, predanosti in poguma – poguma, ki ne potrebuje oči, da bi videl svet v vsej njegovi polnosti.