Razstava je bila prvič postavljena na gradu Hradčani v Pragi pred štirimi leti (24. maja do 29. septembra 1996). Razstavno predstavitev Plečnikove preureditve vrtov, dvorišč in notranjščine praškega gradu dopolnjuje pregled Plečnikovega ustvarjanja na Hrvaškem med letoma 1909 in 1959, ob tem pa še ducat mojstrovih načrtov in arhitekturnih študij cerkvenih pročelj, spomenikov, nagrobnikov in manjših uporabnih predmetov ter dva izvirna Plečnikova stola; našteto gradivo je za razstavo prispeval Arhitekturni muzej Ljubljana.
Plečnikove povezave s hrvaškimi kulturnimi krogi segajo še v leta pred prvo svetovno vojno. Kipar Ivan Meštrović in kritik Kosta Strajnić sta Plečnika skušala pridobiti za idejo južnoslovanske nacionalne umetnosti in za sodelovanje. Za ponudbo iz leta 1920, da bi prišel predavat v Zagreb, se je Plečnik zahvalil, saj je skoraj istočasno dobil mesto profesorja arhitekture v Ljubljani povabilo Masaryka v Prago. Omenjeni Strajnić je istega leta napisal in izdal tudi monografijo o Plečniku, ki je imela po besedah Petra Krečića ''kot prva monografija o kakšnem slovenskem umetniku izreden psihološki učinek tudi na Slovenskem.''
Zagrebška razstava se podrobneje posveča projektom, ki jih je Plečnik na Hrvaškem zgradil, prispeval zanje zamisli ali pri njih drugače sodeloval. Leta 1909 je za frančiškane izdelal projekt rekonstrukcije romarske cerkve na Trsatu. V začetku 30. let sodeluje v Splitu pri delu žirije mednarodnega natečaja za Bačvice, zatem prevzame naročilo za izdelavo načrta nove cerkve v Makarski, ki ga konča eden njegovih učencev. Leta 1934 Plečnika povabijo zagrebški frančiškani, naj zasnuje svetišče Matere Božje Lurdske v Zagrebu. Plečnik dokonča načrt, vendar leta 1940, dve leti po začetku gradnje, nadzor nad gradnjo prevzame drug arhitekt, tako da je po Plečnikovih načrtih zgrajena le kripta cerkve.
Med Plečnikovimi najbolj ambicioznimi projekti na Hrvaškem je cerkev Srca Jezusovega v Osijeku. Prve načrte je zasnoval leta 1937, ker pa so začetek gradnje odlagali, jih je še spreminjal in dopolnjeval. Izstopajoča značilnost te cerkve naj bi bil monumentalni in večfunkcionalni zvonik. Cerkev namreč ni bila dograjena in leta 1948 so podrli še tisto, kar je bilo zgrajeno do vojne.