'V zavetju anonimnosti se ljudje povampirijo'

Ko je antropolog Dan Podjed pred kratkim za 24ur.com dejal, da je Državni zbor postal resničnostni šov, je precej razburil določen del javnosti. "Ko predstaviš mnenje, za katerega so te vprašali mediji, se vsuje nate, ker ljudje zelo težko sprejmemo drugačno mnenje. V tem konkretnem primeru so me spraševali, zakaj se nisem oglašal prej in kdaj se je ta resničnostni šov začel. Po mojem mnenju pred 20 leti," jim odgovarja.

Obdobje, začaran krog, v katerem smo že zadnji dve desetletji, imenuje egocen – čas, ko smo bolj kot kadarkoli prej obsedeni s svojo podobo in svojim prav. "Prvič v zgodovini ima praktično vsak možnost svoje mnenje takoj objaviti in ga deliti s svetom. To samo po sebi ni problem. Težava nastane, ko se ljudje na omrežjih začnejo obnašati nečloveško. In to se nam dogaja zadnjih deset let."

Na začetku so bila družbena omrežja namenjena povezovanju. Obujali smo stike s prijatelji in sorodniki, s katerimi se dolgo nismo videli. "To je bil romantični čas Facebooka. Potem pa se je zgodilo to, čemur Cory Doctorow v knjigi Enshittification pravi zadrekovanje. Potonili smo v digitalno greznico."

Po Podjedovih besedah gre za poslovni model družbenih omrežij. Najprej delujejo v korist uporabnikov, nato jih začnejo izkoriščati in delati za poslovne partnerje. Na koncu pa delujejo predvsem zase. "Model je star kot človeštvo in temelji na načelu deli in vladaj. Tisti, ki spre ljudi, tudi vlada. In ne govorim samo o vladarjih držav, pač pa o vladarjih omrežij. Njim žvenketa v žepih, ker se mi kregamo."

Kljub temu verjame, da so ljudje v resničnem življenju večinoma še vedno dobri. "V živo, iz oči v oči, so ljudje pripravljeni pomagati neznancu. Še vedno verjamem v projekt, ki se mu reče človeštvo in človečnost. Zavedati pa se moramo, da slabo in negativno iz digitalnega okolja že počasi pljuska tudi v fizični svet."

Velik razlog za to vidi v anonimnosti. "Če bi morali na spletu vsi nastopati s pravimi imeni in priimki, bi bilo tega manj. Anonimnost ima sicer tudi dobre plati, težava pa nastane, ko sploh ne vemo več, ali je na drugi strani človek ali umetna inteligenca. V zavetju anonimnosti se ljudje povampirijo. Z drugim človekom ravnajo, kot da sploh ni človek."

Po njegovem je za številnimi sovražnimi komentarji pogosto osamljenost. "Naša vrsta je več sto tisoč let komunicirala predvsem iz oči v oči. V zadnjih dvajsetih letih pa smo prešli v povsem nov način sporazumevanja. Hkrati smo povezani z več ljudmi kot kadarkoli prej, a jih vse manj poznamo od blizu."

Raziskave kažejo, da imajo mladi vse manj pristnih prijateljskih stikov. Več časa preživijo pred zasloni, manj pa v neposrednem druženju. "Ko se družimo prek zaslonov, postanemo drugačni, ker to ni človeško okolje. Ljudje na zaslonu pogosto gledajo predvsem svojo podobo. Omrežja so postala naše ogledalo. Tam hitro ugotovimo, da največ pozornosti dobijo najbolj osorni, žaljivi in skrajni komentarji. Treba je iti čisto do roba, ker je to tisto, kar ljudje v poplavi posnetkov, objav, zapisov sploh opazijo. S tem pa postajamo vse bolj ekstremna družba."

Po njegovem smo kot družba na prelomnici. "Prišli smo do točke, ko bomo morali, če želimo ostati skupaj, nekaj narediti v zvezi s tem, kako komuniciramo drug z drugim. Izgubljamo zaupanje v institucije, medije in strokovnjake. Tisti, ki imajo največ sledilcev, imajo danes tudi najmočnejši megafon."

Vse več je tudi "toaletnih strokovnjakov", kot jim pravi. "Več kot 70 odstotkov odraslih obiskuje stranišče s telefonom v roki. Tam doživijo neko razsvetljenje in objavijo karkoli jim pade na pamet. Včasih, ko berem zapise, tudi nekaterih državnih in svetovnih voditeljev, si mislim – tole je moralo nastati na stranišču!

A nepremišljene objave so lahko nevarne. "Pogosto se ne zavedamo, da je na drugi strani zaslona človek. Zato se, preden nekaj objavimo, vprašajmo, ali je res treba nekoga užaliti ali prizadeti. Besede bolijo. Sam zagovarjam javno razpravo in ne želim cenzure, a dobro je, da zapis pred objavo pokažemo prijatelju, mami ali otroku. Če se njim zdi neprimeren, ga morda ni treba objaviti."

Podjed se z omrežji raziskovalno ukvarja že več kot dvajset let. Včasih je tarča sovražnega govora tudi sam. Kako se odzvati? "Tako v teoriji kot v praksi sem ugotovil, da je najboljša obramba umik, molk in odklop. Ko nekomu, ki te žali, odgovoriš na provokacijo, mu daješ veljavo. Dosegel je točno to, kar je želel – da te zaboli."

Če se "napadi" razširijo tudi v medije, pa priporoča popoln odklop. "Takrat človek potrebuje dva tedna miru in odklopa od vseh tehnologij. Težko je, a pomaga. Po dveh tednih je večina zgodb že pozabljenih, javnost pa se ukvarja z nečim drugim."

Posledice takšnih napadov so namreč lahko izjemno hude. Zato bi morali odgovornost po njegovem mnenju prevzeti lastniki družbenih omrežij. "Omrežjem pravimo socialna, a smo zaradi njih postali bolj asocialni kot kadarkoli prej. Zavedajmo se, da je za to zaveso poslovni model. Če bomo prijazni drug do drugega, ne bo denarja. Denar je v sporih, vojnah in nenehnih spopadih. Zato moramo od lastnikov omrežij zahtevati odgovornost za posledice njihovih odločitev."

Ob tem lahko veliko naredimo tudi sami in širimo pozitivna sporočila. "Živimo v času, ko smo vsi postali medij. Vsak od nas mora sprejeti odgovornost – če delimo besede javno, moramo za njimi stati in se zavedati posledic. Ni vseeno, kaj objaviš, kaj napišeš, kako nekoga užališ." In še: pomembno je, da ne pristanemo na to, da je svet slab. "Če ga gledamo skozi zaslone, se zdi, kot da so zmagali narcisizem, manipulacija in brezčutnost. V resnici pa je večina ljudi dobrih, pripravljenih pomagati in zaupanja vrednih. Če tudi sami prispevamo kanček boljšega, potem bo projekt, ki mu pravimo človečnost, obstal."

Odgovornost je tudi na politikih in drugih odločevalcih. "Oni so tisti, ki morajo biti s svojimi besedami in dejanji zgled. Boli me, ko gledam, kam smo prišli. Dogaja se nam državljanska vojna. Slovenijo gradimo že skoraj štirideset let, zdaj pa jo sproti uničujemo. Ne moremo se razdeliti na dva tabora in živeti vsak na svoji strani. Povezani smo za vedno. Sosed se mora pogovarjati s sosedom in sodelovati z njim."

Začetek takšnega sodelovanja je po njegovem mnenju v zaupanju. "Zaupanje, spoštovanje, medsebojna pomoč, zmernost in strpnost so temeljne vrednote vsake skupnosti. Z eno besedo jim rečemo človečnost. Če nam jo uspe ohraniti, se bo nadaljeval naš projekt Slovenije in človeštva. Sicer se nam slabo piše," zaključi.