Dogodek so udeleženci sprejeli s ploskanjem, pozitivna pa je tudi ocena predstavnikov slovenske manjšine, tako kar zadeva formalno kot tudi vsebinsko plat županovega govora.
V govoru, ki ga je v slovenščino prevajala urednica slovenskih govorjenih programov deželnega sedeža italijanske radiotelevizije RAI v Trstu Loredana Gec, je župan Dipiazza poudaril, da mora prisotnost Rižarne v Trstu spomniti vse, kako zapletene in boleče so bile razmere v tržaškem mestu v obdobju fašizma in med nacistično okupacijo, ko so bili slovenski narodni skupnosti zadani hudi udarci in je prišlo do raznih oblik kolaboracionizma.
Poleg tega je prav v Trstu leta 1938 fašizem hotel napovedati rasne zakone, ki so jih prav v tem mestu izvajali s posebno doslednostjo. Župan je poudaril obsodbo vseh diktatur, odgovornih za zločine podlih ideologij, ki so kršile načela civilnega sožitja med državljani različnih narodnosti in veroizpovedi in v Trstu pustile rano.
Dejstvo, da je bila slovenščina naposled polnopravno prisotna na uradni slovesnosti ob dnevu spomina, je naletelo na prvo pozitivno oceno navzočih predstavnikov slovenske manjšine, v prvi vrsti predsednikov krovnih organizacij Rudija Pavšiča iz Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) in Sergija Pahorja iz Sveta slovenskih organizacij (SSO). Posebej je bilo poudarjeno dejstvo, da je bil slovenski prevod konsekutiven, kar daje po mnenju Pahorja slovenščini pečat uradnosti.
V Rižarni so uničevali Jude, Slovence in Hrvate
Rižarna oziroma »Risseria di San Sabba« v Trstu je bil rezultat Mussolinijevega fašističnega režima, ki je na podlagi »Il manifesto della rassa« začel lov na italijanske Jude. Oktobra 1943 so nekdanjo sušilnico riža spremenili v zapor, zbirno mesto za nadaljnjo deportacijo v nacistična taborišča in skladišče naropane lastnine ujetnikov. V Rižarni so zgradili krematorijsko peč in s pomočjo lokalnih oblasti začeli z aretacijami. Zapor in posebne celice so polnili tudi s Slovenci in Hrvati iz Trsta in Istre, ki so bili osumljeni bodisi partizanstva ali sodelovanja v odporu proti Nemcem in njihovim sodelavcem. Tam so se znašle tudi številne židovske družine iz Trsta, Benetk ter istrskih mest in vasi. Na poti v nemška taborišča ali pa v krematorij so se jim pridružili tudi italijanski antifašisti.
Dokazi in dokumenti o nasilju in grozotah, ki so se dogajale za zidovi rižarne, so po večini izginili konec aprila 1945, ko so Nemci zažgali dokumentacijo, nato pa razstrelili dimnik, garažo in krematorij. Dokumenti o Rižarni so izginili tudi iz tržaških uradov.
