Zakaj naj bi bil tokratni sporazum o izogibanju incidentom uspešen, ko pa so vsi dosedanji napori o umiritvi razmer propadli?
Mislim, da smo šli skozi precej trdo šolo, in da bi se na obeh straneh morali naučiti, da samo sporazumi rešujejo probleme in preprečujejo incidente. Našo iniciativo smo že "testirali" v Bruslju, kjer je naš veleposlanik in šef misije, ambasador Štokl, to pobudo predstavil stalnemu odboru vodij misij. Odmev na to pobudo je bil zelo pozitiven. Ocenili so, da je to konstruktiven prispevek Slovenije v dokaj kočljivi situaciji. Seveda je to le prvi korak. Kot rečeno, je to gentlemanski sporazum, ki naj omogoči, da bomo brez nervoze in pritiskov lahko začeli resna pogajanja o rešitvi odprtih problemov.
Kljub vsem preteklim dogovorom in sporazumom se incidenti neprestano ponavljajo. Od kje zagotovilo, da kljub različnim dosedanjim sporazumom tega ne bo več?
Doslej smo imeli sporazume, ki so se nanašali samo na neko določeno skupino ljudi, ki so potencialno bili tisti, ki lahko bodisi povzročijo, ali pa so žrtve incidenta. Mislim, da potrebujemo nekaj bolj celovitega. Nekaj, kar bo nekontrolirane incidente spravilo pod nek normalen, evropski kodeks obnašanja. Tudi v razgovorih z generalnim sekretarjem Solano, sva omenjala takšno možnost in ji je bil zelo naklonjen. Dobil sem tudi informacijo, da bo drugi teden potoval v Zagreb in verjamem, da bo tudi on prispeval k temu, da se situacija nekoliko umiri, in da se vrnemo k evropskim načelom.
Solana je med drugim dejal, da mora biti Slovenija za zgled Balkanu in mora spore reševati z dialogom. Hrvati so to razglasili za lekcijo Sloveniji. Je bil po vašem mnenju incident s Podobnikom na meji in odziv slovenske politike nanj takšen, da ga v Bruslju niso sprejeli?
Odziv slovenske vlade na incident je bil gotovo precej odločen. Ne moremo pa trditi, da ga v Evropi niso razumeli. Razumeli so, da je to, kar se je v incidentu zgodilo bil utemeljen razlog za ostro reakcijo. Dejstvo pa je, da Evropska unija vedno teži h kompromisu in dialogu, zato je bil to nasvet obema državama. Mislim, da bi v Zagrebu ravnali prav, če bi razumeli, da je Solanin odgovor bil predvsem namenjen kandidatki, ne pa toliko že članici Evropske unije.
Dva evropska politika sta ponudila možnost mediacije. Toda nekakšno mediacijo je pred dvema letoma že opravil nekdanji ameriški obrambni minister William Perry, ki so ga razglašali tudi za "velikega prijatelja Hrvaške". Ko pa je dejal, da bi morali upoštevati sporazum Drnovšek Račan, so nanj enostavno pozabili.
Mislim, da je tudi Hrvaška danes v drugi situaciji, ker na obzorju vidi realno evropski perspektivo. Državnika, ki sta ponudila svoje usluge, sta takšna, da jih nihče ne more jemati kot pristranska. To bi seveda lahko bila ena od možnosti: usluge enega, drugega ali obeh. Upam, da bo Hrvaška na naše razmišljanje dala pozitiven odgovor, sicer bo mogoče resnično dvomiti o konstruktivnosti vlade v Zagrebu.
In če Hrvaška ne pristane na vaše predloge?
V tem primeru bo Hrvaška izpostavljena kritičnemu očesu Evropske unije. O tem nameravamo govoriti tudi na naslednji seji ministrskega sveta, ki bo 13. oktobra. Ni mi vseeno s kakšnim sporočilom odhajam tja. Veliko raje bi tja odšel z umirjajočim sporočilom in takšnim, ki si ga cela Evropa želi.
