Proučevanje ukrepov namesto krikov veselja, smeha in objemov: Pogrešam mladost na hodnikih

Za kateder je Vanja Kancler "uradno" stopila pred desetimi leti. Zakaj uradno? Prihaja namreč iz učiteljske družine, kar pomeni, da ji je bil učiteljski poklic nekako položen v zibelko, z vsemi svojimi pozitivnimi pa tudi negativnimi platmi vred. Iz prve roke je videla izzive, s katerimi so se soočali starši, z veseljem in stresom, ki ju prinaša ne učiteljski poklic, ampak učiteljsko poslanstvo. 

"Moj prehod iz študijskih vod v učiteljske je zato minil brez težav, saj sem vedela, kaj me čaka. V nasprotju s študijskimi kolegi se nisem spraševala, kako bo, saj sem ta svet poznala," pravi Kanclerjeva, ki danes po naključju uči na šoli, kjer je nekoč učila že njena mama. "Naneslo je tako, da so tri slavistke šle v pokoj," razlaga zgodbo o svojem prihodu na šolo, kjer je takoj postala tudi razredničarka.

To je še dodaten izziv, saj razrednik dijakom predstavlja pomembno oporo:"Razredne ure izkoristimo tudi, da se pogovarjamo o aktualnih razmerah. Tokrat sem sicer razredničarka prvega letnika, kar pomeni, da so nekateri še malo zadržani, saj se dijaki med seboj še ne poznajo zelo dobro. Bolj zgovorni so višji letniki. Medtem ko nekateri pravijo, da bodo zaradi ukrepov "kar umrli", drugi z njimi nimajo večjih težav, je pa vsem težko. Ampak v osnovi razumejo, da morajo zavarovati druge, da so morda sami, ker so mladi, bolj odporni, da pa imajo doma babice, dedke, da gredo na prakso v dom in bolnišnico, kjer pa so prisotne rizične skupine." 

Ker gre za zdravstveno šolo, katere dijaki so torej v sklopu prakse v neposrednem stiku z bolniki ali oskrbovanci domov za starejše, ukrepe za zajezitev širjenja virusa na šoli jemljejo izjemno resno: "Veljajo še bolj striktna pravila, naša ravnateljica zagovarja pravilo, da so dijaki od začetka do konca pouka v šoli. Večinoma imajo matične učilnice, tudi na hodnikih skušamo omejevati druženje. Prav zaradi tega stika s pacienti in oskrbovanci je odgovornost večja in verjamem, da naši ravnateljici ni enostavno sprejemati odločitev, da pa jih sprejema v upanju, da je za vse tako najbolj varno."

S tem se skušajo izogniti tako vnosu virusa v kraje, kjer poteka praksa, kot zapiranju šole: "Mislim, da smo pouk na daljavo ob koncu lanskega leta dobro izpeljali, je bilo pa naporno. Letos smo že imeli nekaj oddelkov v karanteni, ampak ni prehudo, in če se to zgodi, učilnico zamenjamo za videokonferenco, kar omogoča, da pouk naprej teče nemoteno. Težje je pri strokovnih predmetih, saj se je recimo pravilnega urejanja bolniške postelje ali apliciranja zdravil preko videa vseeno težko učiti. Zdaj so na srečo uredili, da so se dijaki četrtih letnikov lahko vrnili tudi na poklicno usposabljanje za delo in za zdaj vse poteka nemoteno – ob posebnih ukrepih, seveda."

"Včasih se mi zasmilijo"

Pri svojem delu pa v praksi opaža tisto, na kar opozarjajo številni strokovnjaki za mentalno zdravje – ukrepi na veliko mladostnikov slabo vplivajo: "So depresivni, brez prave volje. Včasih se mi zasmilijo, ker so kot nekakšni "mali zaporniki". Namreč – vse od začetka leta jih nenehno opozarjamo, česa vse se morajo držati, in sčasoma je to neprestano opominjanje naporno za vse vpletene. Otroci ves čas poslušajo, kje vse se ne smejo družiti, česa ne smejo početi, da morajo biti odgovorni ... Žal se je vzpostavilo neko "prestrašeno ozračje", ki ne vpliva dobro. Smo sredi psihološke vojne. Po eni strani se skušaš držati ukrepov, potem pa gledaš posledice in se sprašuješ, kaj je res prav." 

Danes, ko so začela veljati nekoliko drugačna pravila glede mask, so vsaj lažje zadihali, pravi Kanclerjeva: "Razlika se takoj vidi. Poleg tega so bile z maskami velike težave. Odlagali so jih po mizah, torbah, straniščih, prav tako so nekateri eno masko nosili tudi po cel teden. Dobri nameni v praksi ne delujejo vedno. Pri tem pa moramo upoštevati, da so naši dijaki bodoči zdravstveni delavci, zato je bilo drugod najbrž še huje."

Pod ogromnim pritiskom so se znašli tudi učitelji. Zanje posebna podpora ni organizirana, jim je pa v oporo ravnateljica: "Pogosto se nam zahvali za naše delo, za potrpežljivost. Prav tako se skušamo o stvareh pogovoriti, čeprav se zdaj videvamo manj, saj zadrževanje v zbornici ni zaželeno."

Manjšo izjemo, a še vedno v okviru ukrepov, so naredili danes, ko so svetovni dan učiteljev na kratko obeležili ob kavi in rogljičkih. "Vseeno skušamo živeti "normalno" šolsko življenje, te dni smo šolo polepili s plakati ob rožnatem oktobru."

Nedelje, rezervirane za seznanjanje s pravili, ki se nenehno spreminjajo

Bi jim pa življenje lahko olajšala tudi država – z bolj jasnimi pravili, ki se ne bi spremenila vsakih nekaj dni: "Zmedeni ukrepi države slabo vplivajo. Odlično bi bilo, če bi se morda razgledali po drugih državah, potem pa sestavili načrt in se ga dejansko držali. Namesto tega smo zdaj v situaciji, ko ljudem ni več jasno, komu naj verjamejo. Mnenja so zato vse bolj deljena, tudi med našim strokovnim kadrom. Se strinjamo, da je treba paziti na razdaljo, higieno, se izogibati zabavam, ampak zdaj smo že v situaciji, ko se vsako nedeljo sprašujemo, kaj bo prinesel ponedeljek v smislu ukrepov. Ravnateljica se šali, da so njene nedelje rezervirane za druženje z NIJZ, saj od tam dobi navodila, potem pa jih posreduje nam, da vemo, kako bo potekal ponedeljek."

To pa vnaša nemir tudi med starše. Medtem ko eni razumejo, da so razmere polne izzivov za vse, so drugi nejevoljni, padajo tudi grožnje s tožbami, češ da so ogrožene svoboščine. "Skuša se jim razložiti in pomiriti, da ne gre za izživljanje nad mladimi, ampak za varnost dijakov, učiteljev, bolnikov in oskrbovancev, s katerimi so v stiku." 

"Drugačni" dijaki, ki imajo razvit čut za sočloveka

O svojih dijakih Kanclerjeva sicer govori z velikim navdušenjem: "Otroci na zdravstveni šoli so vseeno nekoliko drugačni, imajo izrazit čut za sočloveka. Seveda se vmes znajde kdo, ki ni za ta poklic in ti večinoma tudi ne ostanejo, ampak moto naše šole je "šola za življenje" in tukaj vsekakor je veliko altruizma. Dobili smo že več zahval iz bližnjih trgovin, kjer so naši dijaki, ko je komu postalo slabo, takoj priskočili na pomoč, dali osebo v pravilen položaj, poklicali so pomoč ..." 

Čeprav sistemskih izzivov na področju izobraževanja ne manjka, si tudi ne predstavlja, da bi zamenjala poklic: "Obožujem to delo, čeprav mi pogosto kdo reče, da sem zelo netipična slavistka. Pravzaprav, ko kakšni novi znanci ugibajo o tem, kaj učim, praviloma najprej pomislijo na geografijo, zgodovino ali biologijo. Očitno obstajajo o slavistkah neke stereotipne predstave, ki jim ne ustrezam, niti zaradi svojih hobijev niti zaradi načina oblačenja, saj me pogosteje kot v krilu in petah, srečate v kavbojkah in športnih čevljih."

V prostem času je namreč lastnica treh konj in "tiha avtoriteta" očitno pride prav tudi za katedrom: "Da obvladaš 600 kilogramov težkega konja, pač moraš izžarevati avtoriteto, sicer ga nič ne ustavi. V mojem razredu tako vlada mir, ne da bi povzdigovala glas. Včasih mi, potem ko se v višjih letnikih že malo sprostijo, povedo, da so se me sprva nekoliko bali, kar me preseneča, saj sebe dojemam drugače. Ampak načeloma pa dobro krmarimo. Od dijakov dobiš ogromno lepega, zato je to lep poklic. Seveda imamo vsi kdaj slabe dneve. Ampak v tej vlogi smo zavezniki, zaupniki, očetje, mame, rablji … Vse v enem in med vsemi temi vlogami je kdaj težko krmariti, se pa trudimo."

In ob letošnjem svetovnem dnevu svojega poklica si učitelji predvsem želijo vrnitve v obdobje pred covidom: "Naj bo tega čim prej konec. Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da vrnitve v normalo pred covidom ne bo, saj je še vsaka pandemija minila, tudi kuga. Želim si namreč, da bi spet videla tisto razigranost, ki je bila pred covidom. Priznam, da me je to včasih motilo, še posebej, ko ima človek migreno, po hodnikih pa se podi 300 glasnih dijakov. Ampak zdaj si želim prav tega – kričanja, vriskanja, veselja, smeha, druženja, objemanja, ki je včasih vladalo po hodnikih. Pogrešam torej tisto pravo mladost, za katero se mi zdi, da so zdaj prikrajšani."