Med tistimi, ki je imel svoje prihranke v vzajemnih skladih Dadasa v trenutku, ko je Agencija za trg vrednostnih papirjev stopila na prste finančni družbi, je tudi Milan Skledar.
Sam je iz skladov izstopil, takoj ko se je pokazala možnost. Večina mu ni sledila. Iz lastnih izkušenj je razvpiti primer komentiral z besedami: "Menim, da se je zgodilo nekaj kar se še vedno zelo veliko dogaja. Ljudje so spet slepo zaupali bleferjem in lažnivcem, skratka vsem tistim ki jim še vedno uspeva okoli prenašali poštene ljudi."
Sam je Dadasu zaupal pol milijona slovenskih tolarjev, takoj po velikih obljubah pa mu je bilo jasno, da njegovi prihranki ne bodo oplemeniteni. Nepremišljene obljube je, kot je povedal takoj spregledal: "Takrat, ko so bile pred Dadasovimi vrati dolge čakalne dobe za vplačila, mi je bili dogajanje sumljivo. Tudi prekomerno obljubljanje, da bo človek dobil toliko in toliko za svoj denar mi je bilo jalovo."
Potem, ko je Dadasove sklade zamenjal za sklade kmečke družbe, je k temu novačil tudi ostale. Na koncu jih je k Gantarjevi Kmečki družbi leta 1996 prestopilo 573 vlagateljev, ki so imeli 12 odstotkov denarja v Dadasovih skladih. Nov upravljalec premoženja je tega ovrednotil še enkrat in ugotovil, da je vreden le 42 odstotkov vrednosti po Dadasovi evidenci. Nekateri so iz skladov Kmečke družbe takoj izstopili, spet drugi so zaupali novemu upravljalcu. Ta jim je denar do danes povrnil.
