Grožnja Vladimir Putin: 'Pripravlja se na možnost spopada z Natom'

Da si ne gre zatiskati oči pred realnostjo, pravi André Bodemann, eden izmed vidnejših operativnih poveljnikov današnje nemške vojske.

Od 9. aprila 2025 je namestnik poveljnika Operativnega poveljstva Bundeswehra ter poveljnik za teritorialne naloge, kar ga postavlja v sam vrh operativnega vodenja nemških oboroženih sil.

Bodemann sodi med tiste, ki se intenzivno ukvarjajo z vprašanji družbene odpornosti, kriznega upravljanja in obrambe celotne družbe – koncepta, ki postaja v Evropi vse pomembnejši po ruski invaziji na Ukrajino. V praksi to pomeni povezovanje vojske, civilne zaščite, infrastrukture, gospodarstva in lokalnih skupnosti v enoten sistem pripravljenosti na krize.

V Slovenijo je prišel predvsem, da bi preučil ugotovitve vaje Odpornost 24 in načrte za izvedbo vaje Odpornost 26. Mi pa smo se z njim pogovarjali o varnostnih izzivih in o tem - ali je mir na obzorju?

Ne bi nujno neposredno primerjal današnjih razmer s hladno vojno, vendar se je varnostno okolje v Evropi vsekakor temeljito spremenilo. To vpliva na vse nas. Danes ne živimo v vojni, vendar tudi ne živimo več v miru. Smo nekje vmes. Temu pravimo hibridna faza. Soočamo se s hibridnimi grožnjami, kot so dezinformacije, lažne novice, kibernetski napadi, vohunjenje in celo sabotaže. Te grožnje se iz dneva v dan povečujejo, tako po količini kot po zahtevnosti. In čeprav vsega ne moremo pripisati Rusiji, pa je odgovor na vprašanje, komu takšne razmere koristijo, pogosto – Rusija.

Mislim, da moramo odpreti oči in ušesa. Svoboda, demokracija in mir – pa tudi možnost, da gremo na dopust, da obiščemo svoje prestolnice ali da sodelujemo na demonstracijah – so del našega načina življenja. Narediti moramo vse, da ta način življenja ohranimo. Mislim, da ne potrebujemo bomb ali vojne, da bi razumeli, kako dragocen je. Vendar moramo to jasno povedati, predvsem mladim.

Pravzaprav je bilo to zelo težko, glede na našo zgodovino. Dolga leta je veliko ljudi verjelo, da bo Evropa ostala v miru še naslednjih sto let ali več. Toda najpozneje leta 2014, zagotovo pa leta 2022, smo ugotovili, da se je vojna vrnila v Evropo.

Za mnoge ljudi je bilo to težko sprejeti. Raje so si zatiskali oči, ker so verjeli, da živimo v miru. Hkrati smo doživeli finančno krizo, naravne nesreče, podnebne spremembe in pandemijo covida. Zdaj pa imamo še vojno v Evropi. Vse to vpliva na ljudi in mnogi bi o tem raje ne razmišljali. A žal moramo.

Morda se spomnite, da je naš nekdanji kancler 27. februarja 2022 uporabil izraz Zeitenwende, prelomnica. Mislim, da je to res bila prelomnica. Lahko bi rekli, da se je začelo že leta 2014, vendar je leto 2022 razmere dokončno razjasnilo. Postalo je jasno, da moramo narediti več – tudi vojaško – za zaščito svobode in demokracije. Zato smo veliko investirali tudi v Bundeswehr. Prej smo bili organizirani predvsem za operacije v tujini, na primer v Afganistanu ali Maliju. Zdaj pa smo se morali vrniti k kolektivni obrambi in obrambi lastnega ozemlja.

Nato je priložnost izkoristil in spremenil svojo strategijo. Vsak ameriški predsednik, že pred predsednikom Donaldom Trumpom, je poudarjal, da mora Evropa storiti več za lastno obrambo. Še posebej, da bi Nemčija morala storiti več za obrambo Evrope in evroatlantskega prostora, saj se bodo Združene države bolj osredotočale na Indopacifik in Kitajsko. Evropa pa takrat tega ni dovolj upoštevala.

Šele po začetku vojne smo resnost razmer končno razumeli. V Nemčiji smo ustanovili poseben sklad za povečanje zmogljivosti Bundeswehra.

Seveda je potekala razprava, vendar smo na koncu to odločitev sprejeli.

Ukrajino moramo podpirati z vsemi sredstvi, saj branijo naše vrednote in našo demokracijo. Zato ne želim govoriti o scenariju poraza. Osredotočiti se moramo na to, da Ukrajini omogočimo, da lahko brani svojo državo in naše skupne vrednote.

Za politike je vedno dilema, kam nameniti javni denar. Vendar bi morali več govoriti o konceptu dvojne rabe. Na primer prometna infrastruktura. Če vlagamo v ceste, mostove, predore in železnice, to omogoča tudi premikanje težke vojaške opreme. Hkrati pa taka infrastruktura koristi gospodarstvu, industriji in tudi vsakdanjemu življenju ljudi. Zato takšne investicije niso zgolj vojaške.

Ključna beseda je odpornost. Evropa mora postati bolj odporna in manj odvisna od drugih držav v primeru velike krize ali celo vojne. Ne moremo biti prepričani, da bomo vedno dobili potrebne materiale ali dobavne verige iz drugih držav. Zato moramo vlagati v lastno industrijo in gospodarstvo – ne samo za vojaške potrebe, ampak tudi za civilno zaščito.

Odpornost pomeni, da gradimo zmogljivosti z upanjem, da jih nikoli ne bomo potrebovali. A morajo obstajati za primer, če jih bomo potrebovali. To seveda stane denar. Podobno kot gasilci – upamo, da naše hiše nikoli ne bodo gorele, vendar jih vseeno imamo.

Nisem politik, sem vojak. Vendar je razprava del demokracije in našega načina življenja. Na koncu pa se sprejme odločitev. Na primer odločitev o 3,5 odstotka BDP za obrambo ter dodatnih 1,5 odstotka za obrambno-podporne dejavnosti so po razpravi sprejeli voditelji držav članic Nata.

Velikost države ni odločilna. Pomemben je strateški položaj. Slovenija ima pomembno lego pod Alpami. Slovenci zelo aktivno sodelujejo v mednarodnih misijah. Čeprav je država majhna, sodeluje tudi v misiji usposabljanja ukrajinskih vojakov. Gre torej za razmerje, ne za velikost. Prednost majhne države je tudi, da so poti odločanja kratke. To je lahko prednost z vidika odpornosti.

V podrobnosti ne morem iti, ker je šlo za predstavitev v zaupnem okolju. Lahko pa povem, da sem videl, da ste izvedli odlične vaje, s katerimi se pripravljate ne le na obrambne scenarije, temveč tudi na obvladovanje kriznih razmer ob naravnih nesrečah ali drugih dogodkih, ki se lahko zgodijo v prihodnosti.

Na podlagi tega ste oblikovali strategijo, kako se s takšnimi situacijami spoprijeti. Zdaj pa je ključno, da se ta strategija tudi operativno uresniči in da jo razumejo ljudje. Zato sta izjemno pomembni komunikacija in obveščanje javnosti.

Osebno upam, predvsem zaradi ukrajinskega naroda, da bo mir prišel kmalu. Toda iskreno povedano tega za zdaj ne vidim. Zato moramo vlagati v vojaške in obrambne zmogljivosti. Ne samo zaradi ruske agresije, ampak tudi zaradi številnih drugih kriz po svetu. Ostati moramo optimistični, a tudi realistični.

To, da se ljudje utrudijo, je normalen psihološki pojav. Zato morajo odločevalci – politiki in tudi vojska, ki jim daje strokovne nasvete – pojasnjevati, zakaj se razmere ne spreminjajo in zakaj za zdaj ne vidimo mirnega okolja v prihodnosti. Upanje na mir je ena stvar, realnost pa druga.

Največja napaka bi bila, da si zatiskamo oči. Obstaja agresor – to je Rusija in Putin. Pripravlja se na strateško možnost, da bi se celo spopadel z Natom. Narediti moramo vse, da se to nikoli ne zgodi.

Grožnja obstaja in to vidimo tudi v Nemčiji. Kot sem že omenil, se vsak dan soočamo s hibridnimi napadi in grožnjami. Prav tako se moramo zavedati, da je Rusija svojo ekonomijo že preusmerila v vojno ekonomijo. Zato moramo samo odpreti oči in ga poslušati. Njegove namere lahko preberemo – sam jih pogosto jasno pove.

V tem trenutku ne vidim velikega tveganja, da bi se sama vojna neposredno prelila drugam. Kljub temu pa je danes vse med seboj povezano. Zato bomo gotovo videli posledice tudi v evropskem gospodarstvu in industriji. Cene nafte, plina, ogrevanja naših domov in goriva za avtomobile se bodo verjetno zvišale. V posameznih državah se lahko pojavijo tudi protesti ali nemiri, odvisno od političnih odzivov. V tem širšem smislu torej določeno tveganje obstaja.