'Šlo je za vzgojiteljico, ki še ni bila vpeta v sistem'

Oče deklice s posnetka, ki je pretresel javnost, je v pismu zapisal: "Če jok ob predaji v varstvo še nekako razumeš, pa je bilo popoldansko apatično stremenje v prazno in pomanjkanje energije čista neznanka. Novost je bilo tudi nočno prebujanje v srce parajočem joku, ki se ga ni dalo pomiriti."

Kaj – če kaj – so spregledali starši?

Opozorilni znaki so torej bili, vendar starši sebe ne bi smeli kriviti, ker jih niso prepoznali v strahotnem kontekstu, v katerega jih je nato postavila vzgojiteljica, ki je dogajanje v vrtcu posnela in zadevo predala policiji. "Starši ne morejo biti odgovorni za to, da niso prepoznali stiske, ker to res ni lahko. Starši so sicer res osebe, ki najbolje poznajo svoje otroke, ampak da bi lahko naredili vzročno-posledično povezavo pri tako majhnih otrocih, ki redko znajo verbalizirati te stvari, je pa že skoraj eksotično. Poznamo namreč tudi vrsto drugih faktorjev, ki bi lahko bili krivi za spremembe – anksioznost ob vstopu v vrtec, somatski dejavniki, ko se otrok slabo počuti ... Niso torej starši tisti, ki so krivi," je v oddaji 24UR ZVEČER povedal specialist klinične psihologije Tristan Rigler, ki sicer meni, da morajo biti starši pozorni, če se otrok naglo spremeni in pokaže neka nova vedenja. Dodaja pa tudi, da je povsem razumljivo, da starši na najhujše niso niti pomislili: "Zelo človeško je, da na to ne pomislimo. Če namreč nekomu zaupamo otroke, si ne mislimo, da se kaj takšnega dogaja."

Nekoliko drugačnega mnenja je nekdanja predsednica Skupnosti vrtcev Božena Bratuž: "Otroci so izjemno odkriti, resnicoljubni in na neki način otrok pokaže tudi doma, kaj se dogaja v vrtcu. Če je bil tako ustrahovan, pomeni, da bi na neki način to lahko to tudi doma pokazal." Poudarja, da za to, da je dogajanje v zavodu Kengurujčki ostalo neraziskano tako dolgo, ne krivi staršev, se pa sprašuje, od kod takšno zaupanje zasebnemu varstvu: "Jaz kot starš bi premislila. Javni vrtci – in to je pomembno, da povem iz srca in prepričanja – so popolnoma drugače organizirani in tudi kontrolirani in se ne more zgoditi, da sodelavka ne bi reagirala, če bi videla drugo delavko, da počne kar koli narobe. S tem bi namreč tudi sama sprejela odgovornost." Bratuževa državi očita pomanjkljiv nadzor, vendar dodaja, "v prvi vrsti bi morali biti starši tisti, ki ne bi kar tako zaupali štirim stenam."

"Šlo je na zaupanje na besedo," pa ocenjuje glavni inšpektor na Inšpektoratu za šolstvo in šport Tomaž Rozman. Ki pa staršem znova priporoča, da vedno, ko se odločijo, komu bodo v varstvo zaupali otroka, preverijo, ali ima ta za svojo dejavnost potrebna dovoljenja - uradni seznam varuhov je mogoče najti na spletu.

Premalo inšpektorjev ali premalo nadzora?

Zaradi razkritij o dogajanju v zavodu Kengurujčki so se v nemilosti javnosti znašli tisti, ki bi morali poskrbeti, da se to ne dogaja – pristojno ministrstvo in inšpektorji.

"Nadzor ni pomanjkljiv, ampak ničen," je ostra Bratuževa. "V sistemu bi morali razmisliti, kako delo zasebnih varuhinj vendarle nadzirati."

"Inšpektorjev nas je toliko, kolikor nas je," pravi Rozman, ki zatrjuje, da na to dejstvo dosledno opozarja šolske ministre. Čeprav mu številni očitajo objektivno odgovornost, odstopiti ne namerava. Da je v trenutni situaciji mogoče delo inšpektorjev organizirati bolje, pa ne verjame: "V Sloveniji je trenutno registriranih krepko čez 330 varuhov, in če mi lahko poveste, na kakšen način lahko vsak dan preverjam, kaj se vsako uro dogaja v vsakem zavodu ..."

Inšpektorji se po navadi na teren odpravijo, ko dobijo prijavo, ki pa je v primeru zavoda Kengurujčki ni bilo. "To je tako ekscesen primer, da se lahko zgodi kjer koli in kadar koli. Takšen primer lahko inšpektor ugotovi samo, če dobi neki indic. V nasprotnem primeru bi moral fizično stati na mestu in gledati, kako vzgojno-izobraževalni proces poteka," ocenjuje Rozman.

In tako je dogajanje ostalo skrito, čeprav se je zavod pod drobnogledom inšpektorjev že znašel – zaradi kršitev predpisov, je razložil Rozman: "Ta zavod je imel že v letu 2015 sklenjene pogodbe s štirimi podizvajalci, se pravi, da zavod te dejavnosti sam ni nikoli izvajal, imel jo je le registrirano. Ko smo v letu 2015 ugotovili, da na tej lokaciji dejansko dela eden od štirih, je bilo zavodu odrejeno, da se vpiše v razvid, ki je osnovni pogoj, da lahko začneš v skladu s predpisi opravljati to dejavnost Za to  se niso odločili, ampak je to storila gospa, ki je tam delala – kot s. p." In s tem je bil birokratski zaplet rešen. Pod drobnogled so sicer vzeli tudi preostale "sodelavce" zavoda, ki pa tam torej niso dejansko delali: "Od treh oseb, s katerimi so prav tako imeli pogodbo, smo kasneje eno našli na drugi lokaciji in prepovedali opravljanje dejavnosti in vodili prekrškovni postopek. Zoper drugo – na drugi lokaciji – smo prav tako uvedli inšpekcijski postopek, ker je bilo tam več otrok, kot jih dovoljuje normativ, torej šest. Ponovni nadzor je pokazal, da normativ ni bil več kršen."

Vmes pa se je očitno nekje zalomilo, saj je zavod Kengurujčki na koncu svojo dejavnost opravljal na črno. "Ne vem, koliko lahko naredite pri takšnem številu zavodov z osmimi inšpektorji," pa na to pravi Rozman.

Zakaj so vzgojiteljice molčale?

Eden od najbolj šokantnih podatkov za javnost je nedvomno sum, da naj bi nekdanji sodelavci zavoda Kengurujčki vedeli, kaj se dogaja – a so molčali. Riglerja to ne preseneča: "Te pojave poznamo že iz zgodovine in še vedno se dogajajo. Kot zelo slikovit primer lahko navedem kulte, sekte, tudi po drugi svetovni vojni so se spraševali, kako je mogoče, da taka masa ljudi dela takšna hudodelstva nad drugimi, ko pa je že skoraj statistično nemogoče, da bi bilo tako veliko število ljudi tako zlobnih. V takšnih sistemih običajno poznamo mehanizem ustrahovanja, da se regulira vedenje ljudi."

Ljudje tako molčijo iz strahu pred posledicami, ki bi jih doletele, če spregovorijo. Da se je odzvala nova vzgojiteljica, pa je po njegovem manj presenetljivo: "Šlo je za dokaj novo vzgojiteljico, ki še ni bila vpeta v ta sistem, zato je na srečo zdravorazumsko reagirala in ukrepala naprej."

Javni vrtci, zasebni vrtci, zasebno varstvo ...

Dogajanje je pričakovano (spet) sprožilo debato o javnem ali zasebnem otroškem varstvu.

Bratuževa meni, da bi bilo nujno ugotoviti, zakaj starši tako masovno zaupajo zasebnemu varstvu: "Če je res vzrok število otrok, je potrebno, da tudi v javnih vrtcih razmislimo o številu otrok v oddelku, če se tega starši bojijo."

Prepričana je tudi, da je treba zasebne oblike varstva vzeti pod drobnogled: "Mislim, da je potrebno malo zapreti možnosti, da se zasebne vrtce odpira kar vsepovprek."

"Imamo zelo profesionalne vrtce, kjer so profesionalni, izobraženi ljudje, tukaj pa govorimo izven tega sistema in je treba poudariti tveganje," meni tudi Rigler.

Na drugi strani pa so starši. Ti zasebno varstvo izberejo, ker za svojega otroka želijo drugačno alternativo, večina pa, ker v javnih vrtcih za svojega otroka ne dobi mesta. Prav tako so praviloma s takšno obliko varstva zadovoljni. Ponovno so se za zasebno varstvo odločili celo starši dečka, ki je imel zelo slabo izkušnjo z zavodom Kengurujčki. "Tam ogromno ustvarjajo, živijo z naravo, toliko ljubezni je ..." nam je zadovoljno povedala dečkova babica.

Zgodba pa je vznejevoljila tudi vse, ki se z zasebnim varstvom – kot varuhi ali zasebni vrtci – ukvarjajo po črki zakona, so pri tem korektni, vestni in uspešni. Bojijo se namreč, da bodo v očeh javnosti končali v istem košu z zavodom Kengurujčki.

Kot pravi Taja Steblovnik, lastnica in direktorica Zasebnega vrtca Bambi iz Šmartnega ob Paki, ki se je na nas obrnila s pismom, je ob zgodbi premalo razmejeno, kaj so zasebna varstva in kaj zasebni vrtci: "Med nami je velika razlika. Žal je nepoznavanje področja prisotno tudi pri ravnateljicah javnih vrtcev, ki zagotavljajo, da le javni sistem jamči zasledovanja etičnega kodeksa in ničelne tolerance do nasilja. Gospe ravnateljice celo govorijo, da je nadzor možen le v javnih vrtcih, v zasebnih pa ne. Vse te navedbe so lažne, nepravilne in škodoželjne. Zasebni vrtci delujejo popolnoma pod enakimi pogoji kot javni vrtci, zasebni varuhi pa so zgodba zase, njihovi pogoji so drugačni." 

Kot poudarja Steblovnikova, pa pri zgodbi v prvi vrsti ne gre spregledati dejstva, da "omenjeno "varstvo" ni bilo vpisano v razvid in kot tako sploh ni imelo dovoljenja za opravljanje dejavnosti. Zato vsakršno poveličevanje javnih zavodov in žuganje naproti zasebnim sploh ni na mestu, kajti to varstvo ni delovalo ne v enem ne v drugem. Gre za delo na črno in starši so tisti, ki so bili toliko neodgovorni, da so otroka vozili v varstvo, kjer je bilo potrebno plačilo 'na roke', kjer se že iz osnovnega izpisa v Ajpesu vidi, da ne opravljajo dejavnosti, ki jo reklamirajo."