'Včasih živimo v mehurčku in preziramo trpljenje ljudi okoli nas'

Andrea Mwalula je rojena v Sloveniji, kjer je živela 10 let. Njen oče je bil eden prvih afriških študentov, ki je prišel iz Zambije v Jugoslavijo, še preden je Zambija v 60. letih postala samostojna država. Študiral je v Ljubljani in doktoriral iz metalurgije. V tem času je spoznal Andreino mamo in se z njo leta 1963 tudi poročil. To so bili zanj težki časi, je pripovedovala Mwalula: "Predstavljajte si, mlada Slovenka, poročena z Afričanom. Deležna sta bila mnogih rasističnih komentarjev in incidentov."

A kljub temu je njuna ljubezen zmagala in danes imata štiri odrasle otroke. Čeprav je Andrea živela v Sloveniji zgolj prvih 10 let svojega življenja, ji je v spominu ostalo precej utrinkov iz tistega časa. Zapomnila si je, kako ji je babica pripovedovala zgodbe. "Oboževala sem poletja, ko smo šli v Korenitko na Dolenjskem na našo kmetijo, kjer smo starejšim sorodnikom pomagali pobirati pridelke z njiv, imeli domača kosila, kako smo se sprehajali po gozdu in nabirali gobe. Prav tako se spominjam osnovne šole, ki sva jo obiskovali z mojo sestro Suzano. Hodili sva v šolo Valentina Vodnika v Šiški in nikoli ne bom pozabila svoje učiteljice iz četrtega razreda Karle Škufca. Še danes trdim, da je zelo pozitivno vplivala na moje življenje in pripomogla, da sem postala samozavestna," ima lepe spomine na otroštvo Mwalula.

Življenjska misija je postala pomoč otrokom

Starša sta se odločila, da se preselijo v Zambijo, kjer je oče postal predavatelj na univerzi. Andrea Mwalula je doštudirala psihologijo, ob tem je magistrirala iz trans disciplinarnih znanosti na državni univerzi Buffalo v New Yorku in pridobila mednarodni certifikat. Zdaj že 20 let dela kot mednarodna predavateljica, koordinatorka in ravnateljica osnovne šole. Nikoli v življenju pa si ni predstavljala, da se bo njeno življenje obrnilo tako, da se bo začela zavzemati za pravice žensk in otrok. "Na koncu sem spoznala, da kar resnično želim je, da uporabim svoje znanje za pomoč zambijskim otrokom pri kvalitetnem izobraževanju. Upokojila sem se z vodstvenega položaja in se avgusta 2015 vrnil nazaj v Zambijo," je dejala.

Ko se je vrnila, je kmalu spoznala, da bo pridobiti zanimanje in podporo vladnega ministrstva težka misija. Zato se je odločil, da v izziv zagrize sama. Ustanovila je nevladno organizacijo Twende Education For All (TEFA). A zakaj ji je pravzaprav prišlo na misel, da naredi kaj takega, nas je zanimalo? "To se je zgodilo potem, ko sem obiskala domače šole in se pogovarjala z učitelji ter študenti. Bolelo me je, ko sem videla, kako jih poučujejo," je dejala. Zagovarja namreč, da je koncept pripravljati otroke za uspehe v njihovi prihodnosti zastarel. Polnjenje otroških glav zgolj z znanjem in veščina ter prepričanji, da jim bo to pomagalo uresničiti njihove sanje in cilje, se ji ne zdi smiseln. "Tak pristop imenujem izobraževanje 18. stoletja, čeprav smo v 21. stoletju. Kaj počnemo prihodnjim generacijam? Razjezilo me je, da vlade porabijo toliko denarja za nepomembne stvari, izobraževanju in znanju pa namenijo minimalna finančna sredstva," je kritična. Kot pedagoginja namreč močno verjame, da bi morali otroci imeti priložnost raziskovati svet okoli sebe, kritično razmišljati, reševati probleme in biti usmerjeni k dejanjem. "Potrebujemo generacijo mladih, ki ji bo mar za svet, ljudi in okolje," je poudarila.

Kako se je rodil center TEFA?

Mwalula se je za svoj 51. rojstni dan odločila, da noče nobenih daril ali zabave. Svoji družini in prijateljem je rekla, naj ji podarijo, če že želijo, kakršnokoli donacijo, ki bi jo lahko odnesla na otroški oddelek Univerzitetne pedagoška bolnišnice v Lusaki. To je največja vladna bolnišnica v Zambiji. "Šla sem tja, razdelila obleko, hrano in čistilna sredstva ter imel priložnost klepetati z otroki, starši in osebjem. Mnogi otroci so mi povedali, da najbolj pogrešajo šolanje, s čimer so se strinjali tudi v bolnišnici, prav tako se problem izpostavili starši," je pojasnila Mwalula.

Zato se je obrnila na upravi otroške bolnišnice in jih vprašali, ali bi ji dovolili odpreti izobraževalni center. Zahtevali so SWOT analizo in natančen opis projekta. Andrea Mwalula je izpolnila vse njihove zahteve. Tako se je februarja 2016 rodil in zaživel TEFA inovativni program Učenje se nikoli ne konča. "Začeli smo v majhni sobi s komaj kaj sredstvi. Trije prostovoljci smo prihajali dva krat tedensko za štiri ure v bolnišnico in učili več kot 50 otrok. Bilo je super, vendar to ni bilo tisto, kar sem imel v mislih," je opisala začetke.

Želela je namreč učni center, ki bi deloval od ponedeljka do petka, učitelji pa bi bili zaposleni za polni delovni čas, ki bi otrokom omogočili, da so srečni, se družijo in učijo hkrati. V bolnišnici je bilo namreč mnogo otrok, ki so imeli raka in so bili v bolnišnici eno ali dve leti, je izpostavila Mwalula: "Prvič, to me je šokiralo, ker nisem vedela, da je rak tako razširjen pri otrocih in drugič, pretreslo me je, da otroci preživijo toliko časa v bolnišnici stran od svojih domov in družinskih članov." To je bil glavni razlog, da je program prilagodila in preusmerila pozornost k otrokom, ki so bili v bolnišnici dolgo časa.

Decembra 2016 so otroški oddelki za rak preselili v novo bolnišnico za rakava obolenje na isti Univerzitetni pedagoški bolnišnici. "Dobra stvar pri tem je bila, da smo dobili super veliko sobo, sicer prazno, a je bila kot palača v primerjavi s tisto, ki smo jo imeli prej," je bila navdušena Mwalula. Družina in prijatelji so ji nato pomagali, da je zbrala denar in kupila pohištvo, mize, stole, preproge, igrače, knjige … Tako so v Zambiji dobili prvi učni center za otroke z rakom. Že maja 2018 pa so odprli drugi učni center na otroškem oddelku za hemofilijo.

Do zdaj so sprejeli več kot 120 otrok starih od 2 do 17 let in jim z nadaljevanjem izobraževanja in s pomočjo igralne terapije omogočili, da se počutijo, kot da živijo 'normalno' življenje.

Težko je sprejeti, ko otroci umrejo

V centru TEFA imajo med drugim majhne skupine dijakov, ki se učijo normalnih zambijskih šolskih predmetov. "Veliko jih je že umrlo in za vse nas je to vedno izjemno težko. Kljub temu pa imamo mladeniča, ki je star 16 let in je zaključil zadnje leto v srednji šoli v bližini bolnišnice. Jaz sem njegova skrbnica, saj njegova družina živi skoraj 800 kilometrov od Lusake. Je odličen dijak in želi postati zdravnik, ki bi pomagal otrokom, kot je on. Je vzornik in mentor vsem otrokom," je vzpodbuden primer izpostavila Mwalula.

V center TEFA pride tudi veliko otrok, ki še nikoli niso bili v šoli. Starši iz predvsem ruralnih območij si ne morejo privoščiti, da bi svojim otrokom plačali šolanje, jim kupili uniforme, čevlje, knjige, je pojasnila Mwalula: "Zaradi tega smo ustanovili še en program, kjer se otroci začnejo učiti, kako razviti ljubezen do branja in pisanja. Fonetika, pripovedovanje zgodb, umetnost in učenje različnih obrti so nekaj, kar počnemo. Vedno pravim, če ne znaš brati, ne moreš početi ničesar drugega."

Bistvo vsega je, da otroke podpirajo in spodbujajo, da razvijajo svoje talente in interese. Mwaluli se zdi neverjetno navdihujoče, ko vidi, kako so kreativni in navdušeni, ko raziskujejo vire, ki so jim na voljo v centru. "Za mnoge so igrače, uganke, umetniški materiali in knjige nekaj povsem novega. Imamo velike umetnike, glasbenike, plesalce, pripovedovalce zgodb, vse sijoče in pripravljene deliti svoje sposobnosti z vsemi nami," ni skrivala navdušenja.

Nobene pomoči države

Andrea Mwalula je večino denarja za center TEFA vložila iz svojih prihrankov, ki jih je zaslužila z mednarodnim poučevanjem. Ker je bila to inovativna ideja, je resnično verjela, da lahko uspe in spremeni življenja zambijskih otrok. "Zdaj imamo zaposlene štiri učitelje – dva v učnem centru za raka in dva na hemofiliji. Jaz sem se morala vrniti na svoje redno delovno mesto, da lahko financiram projekte. Na žalost imam zelo malo podpore vlade, me je pa uprava otroške bolnišnice moralno podprla in dala priznanje za naše delo," je pojasnila.

Sčasoma je njeno delo in prizadevanja začelo prepoznavati in podpirati vse več ljudje. Nekateri se prostovoljno javijo in pridejo pomagati, drugi darujejo oblačila in šolska gradiva, včasih tudi denarne donacije. "Denar gre ponavadi za kontrastno barvilo, ki ga potrebujejo otroci z rakom in za šolske potrebščine. Dobili smo tudi belo tablo in jim plačali šolnine," je povedala Mwalula, za kaj potrebujejo denar.

TEFA je vključen v več projektov

V mestu Mpika v Zambiji so v okviru projekta Dekleta v šoli poiskali dekleta, ki so zaradi poroke v zgodnjem otroštvu, nosečnosti ali pomanjkanja finančnih sredstev, zapustile šolo in jim poiskali sponzorje, da bi jih vrnili v šolo. "Trenutno TEFA sponzorira tri dekleta, eno pa ameriški učitelj. Lepo bi bilo najti sponzorje, ki bi pritegnili še več deklet v šolo," si želi Mwalula.

Ob tem je TEFA v Mpiki dobil od njegovega kraljevega visočanstva dva hektara zemlje za izgradnjo skupnostnega centra, ki bo imel knjižnico, ITC laboratorij, otroško igrišče in vrtec. Ta bo rešil problem več kot 350 otrokom in mladim iz sedmih vasi. "V krajevnih vaških šolah ni niti knjižnic, knjig in računalnikov. Tudi to je eden izmed mojih ciljev, vendar za enkrat še nimamo financerjev. Resnično moramo videti, kako lahko dobimo organizacije, ki bodo podprle ta projekt. Glavni cilj je, da bi se ti skupnostni centri razširili po podeželski Zambiji. Enako velja za program Učenje se nikoli ne konča. Želela bi si, da bi bila učna središča ustanovljena v vseh večjih okrožnih bolnišnicah v Zambiji," je načrte predstavila Mwalula ter dodala, da ob vsem TEFA sponzorira še devet osnovnošolcev – otrok staršev, ki delajo na kmetijah in jim niso mogli omogočiti šolanja.

Pred kratkim je Mwalula obiskala rodno Slovenijo, kamor se rada vrača zaradi sorodnikov. S sestrično po drugem kolenu Tadejo Jutraž sta navezali še posebno tesne stike. Tadeja je bila lani skoraj tri tedne v Zambiji, kjer je pomagala v učnih centrih in iz Slovenije prinesla veliko šolskega gradiva. Tudi letos bo obiskala Zambijo je povedala afriška Slovenka in strnila misli: "Moram reči, da sem zaradi tega, ker sem rojena v Sloveniji, toliko bolj odločena, da vključim v projekt tudi rodno državo. Včasih živimo v mehurčku in preziramo trpljenja ljudi okoli nas, čeprav imamo vsega več kot dovolj. Vendar lahko skupaj spremenimo življenje vseh otrok."