Velikonočnica in encijan: ju bomo ljudje izropali?

Gorsko cvetje je bilo že od nekdaj privlačno za človeka. Morda ravno zato, ker raste v zelo težkih razmerah in vzbuja občutek boja za preživetje. Ljudje so si planinske rože želeli v svojih domovih, na vrtovih … A vse to je pripeljalo do tega, da jih je bilo vse manj.

Leta 1898 je cesar Franc Jožef na pobudo Slovenskega planinskega društva, predhodnika Planinske zveze Slovenije (PZS), podpisal zakon za zaščito blagajevega volčina in planike, ki je simbol planincev in planinskih organizacij po vsem svetu. "Leto pozneje je Janez Rekar iz Mojstrane 'radi ruvanja planik' šest ur preživel v zaporu. 120 let pozneje je realnost takšna, da sta dve skoraj simbolni slovenski roži – velikonočnica na Boču in v Boletini (pri Ponikvi) ter clusijev svišč (encijan) na Lovrencu (pri Lisci) pred izginotjem. Kljub predpisom, informativnim tablam na lokacijah, varovalni ograji in fizičnemu varovanju se plenjenje in uničevanje nadaljuje," so sporočili s PZS.

Zadnji večji primer pustošenja redkega bogastva se je zgodil novembra 2017 na Lovrencu. Domačini so opazili 60 izkopanih mest clusijevega svišča – encijana, kar je pokazalo na organizirano ropanje zavarovane rastline, kar je kaznivo dejanje. Večina kraj se zgodi spomladi, ko encijan cveti in ga je najlažje opaziti. V jesenskem primeru pa se je plenjenja lotil nekdo, ki je moral zelo dobro poznati rastlino, da jo je našel, je pojasnil varuh gorske narave Planinskega društva Lisca Sevnica Dušan Klenovšek: "V tem času se vidijo samo majhni pritlični listi. Način, kako je to naredil: lepo je odrezal rušo, vzel korenike in rušo vrnil nazaj. V bistvu se mu ni dalo slediti." Roparja je iskala tudi policija, a ga še ni našla.

Da so slovenski hribi raj za plenilce gorskega cvetja, dokazuje tudi odmevni primer Angleža Toma Mitchella, ki se je na spletu in blogu hvalil o uspešnih počitnicah na Balkanu. Pustošil je v Triglavskem narodnem parku, Istri, Kozjanskem parku in tudi na Hrvaškem. Kradel je vsepovprek – teloh, zvončke, perunike in potonke, brstično lilijo, encijan, narcise, ciklame, pogačice … Njegov blog in časopisno objavo je odkrila Mirjam Kopše. "Rastline je nelegalno, brez dovoljenj, vozil v Anglijo v svoje rastlinjake, jih tam razmnoževal in prodajal. Kaznovan ni bil, saj ga je zaščitilo angleško veleposlaništvo," je spomnil Klenovšek.

Encijan je v gorskem svetu pogosta rastlina, na Lovrencu pri Lisci (711 metrov) in sosednjem Velikem Kozju (993 metrov) pa je redkost zato, ker raste zunaj svojega običajnega mesta. Tukaj uspeva na najnižji nadmorski višini in je zadnja meja, kjer še lahko preživi. Zato je vsak pritisk na njegovo uspevanje lahko usoden, je pojasnil Klenovšek. Kaj torej počnejo obiskovalci, nas je zanimalo. "Tipično slovensko. Vsak reče: samo pogledat ga grem, samo slikat ga grem. Ampak običajno, ko se zapodimo, pa čeprav previdno, do enega cveta, jih ob tem pohodimo še pet ali šest. To pomeni, da cvet, ki smo ga pohodili, tisto leto ne bo semenil. Mogoče naslednje leto ne bo niti cvetel, ker bo rabil energijo, da se zopet obnovi – če je bila poškodba hujša. Če pa ga izkopljemo, bodo posledice dolgotrajne," je poudaril Klenovšek.

Izkopavanje, opuščanje košnje, gnojenje in paša na travnikih so razlogi, da se je ohranil le na nekaj lokacijah. "Za ohranitev na najbolj znani lokaciji okoli cerkve svetega Lovrenca so zaslužni predvsem planinci," je izpostavil Klenovšek. Postavili so informativne table in leseno ograjo. V času cvetenja so uvedli še fizično varovanje. Vse aktivnosti poleg prostovoljnih gorskih stražarjev in varuhov gorske narave izvajajo še zaposleni v Javnem zavodu Kozjanski park. A kljub temu encijan še vedno izginja. Klenovšek meni, da je to med drugim zato, ker ljudje encijan zamenjujejo z drugimi vrstami encijana. "Poleg uporabe korenik encijana za pripravo alkoholne pijače je zdaj aktualno obsežnejše presajanje za domače skalnjake in grobove. A za pripravo pijače se praviloma uporablja korenike rumeno cvetočega encijana – košutnika. Tudi presajanje se ne obnese. Clusijev svišč v letu dni žalostno propade. Encijan, ki ga opazimo na grobovih in v skalnjakih, je 'našemu encijanu' zelo podoben kochov svišč," je Klenovšek predstavil zmote, zaradi katerih vsako leto po cvetenju opazijo izkopne luknje.

 Organizirana straža in zaščita velikonočnice v Boletini

Rastišče v Boletini pri Ponikvi v občini Šentjur je veliko 1,7 hektarja in je največje od štirih danes znanih rastišč velikonočnice v Sloveniji. Domačini so velikonočnico občudovali že pred zaščito v sredini devetdesetih let, a takratni lastniki zemljišča niso imeli veliko posluha za zaščito rastline. Problem se je začel urejati leta 2006, ko je občina odkupila celotno zemljišče rastišča in prek razpisa oddala koncesijo urejanja, vzdrževanja in informiranja Turističnemu olepševalnemu društvu Ponikva (TOD), je pojasni Zlatko Zevnik, predsednik TOD: "Število velikonočnic se giblje med 800 in 1.700 primerki. Prostovoljci postavimo zaščitno vrvično ograjo in jo po cvetenju tudi odstranimo, postavimo in kasneje odstranimo informacijski kiosk za dežurstvo ter vodimo, informiramo in pazimo na dogajanje na rastišču ob sobotah in nedeljah, ob najavi tudi vodimo skupine obiskovalcev med tednom. Ogled je možen do vrvične ograje, ki ločuje oziroma ščiti travniški del z rožami. Na enem delu pa je pot speljana tako, da omogoča bližnje srečanje obiskovalcev z velikonočnico in s tem tudi fotografiranje." Rezultati prizadevanj so vidni, a še vedno se dogaja vandalizem, je dodal Zevnik.

Nad informacijskimi tablami tako na Ponikvi kot Boču sicer bedi Zavod RS za varstvo narave, območna enota Celje.

Na Boču se velikonočnica pojavlja na treh rastiščih

Rastejo na Bočki ravni (planinski dom, 660 metrov), Galkah (550 metrov) in Ljubičnem (330 metrov). Zaščitene so od leta 1991. Včasih je cvetelo okrog 1.000 rož, v zadnjem desetletju je na vseh treh rastiščih le še približno 300 cvetov, je poudaril Ivan Borovnik, načelnik odseka za varstvo gorske narave Planinskega društva Poljčane, kjer si že desetletja prizadevajo za ohranitev te zavarovane rastline. "Pred 30 leti smo postavili lesene ograje in jih redno vzdržujemo. Varovanje traja vsako leto do 20 dni, pri njem sodeluje skupina 40 prostovoljcev – gorskih stražarjev, varuhov gorske narave ter planincev našega in okoliških planinskih društev. Na rastišču imamo oglasne in opozorilne table, v lokalnem tedniku objavljamo opozorila in naše aktivnosti za ohranitev velikonočnice. Varuhi tudi obveščajo o ogroženosti in kakšno škodo povzročajo nevestni pristopi na rastišče velikonočnice," je razložil Borovnik. Ob tem je izpostavil, da se je pred 20 leti pojavilo veliko izkopavanj celih rastlin, skupaj s koreniko in zemljo, z rastišča so plenili tudi semena. "Mislim, da se je to dogajalo zato, ker so jih ljudje imeli na vrtu. Mislili so: če ima sosed velikonočnico z Boča, jo bom imel tudi jaz. Jaz bi mu dal tiste tri evre, da bi so jo raje kupil," se je pošalil Borovnik.

Taka izkopavanja so zdaj redka. Današnji problem so predvsem obiskovalci, ne pa planinci. Po opažanjih Borovnika so planinci dobro vzgojeni in cvetje zgolj opazujejo: "Turisti preplezajo ograjo. Razmišljal sem že, da bi postavil bodečo žico, samo kaj ko ne paše v okolje, pa tudi zaradi otrok je ne moreš. Kljub temu da jih nenehno pazim in sem zraven, se konce tedna dogaja – ko je tam čez dan 500 ljudi – da izkoristijo priložnost. Rečejo si: samo za trenutek grem za ograjo, samo slikal bi. Pri tem pa pohodijo cvetice."

Problem so lahko tudi živali – psi, ki brez nadzora prosto vstopajo in celo jedo cvetove velikonočnic. Težav s tem ni konec. Zaradi podnebnih sprememb se je začel razraščati mah, ki povzroča, da tam velikonočnice ne morejo več rasti, je pojasnil Borovnik. Na zmanjšano število cvetočih rastlin vpliva tudi neustrezen pH tal in zaraščanje z resjem. "Rastlini škodijo mile zime z manj snega, znižalo se je tudi število opraševalcev. Z umetnim zasajanjem so ugotovili, da je uspešno le v 10 odstotkih," je še dodal Borovnik.

Policija opozarja, da v povezavi z zavarovanimi vrstami rastlin obravnava kaznivo dejanje nezakonito ravnanje z zaščitenimi živalmi in rastlinami. Če gre za poškodovanje ali uničenje območja, ki je razglašeno za zavarovano območje ali habitat določene zavarovane vrste rastlin, pa kaznivo dejanje poškodovanje ali uničenje stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednote. Za storilce teh dejanj je zagrožena kazen do tri, pet ali celo osem let zapora, je pojasnila Uršula Belaj, višja kriminalistična inšpektorica specialistka z Uprave kriminalistične policije. Primere policija največkrat začne na podlagi prijav posameznikov in društev in jih obravnava skladno z zakonodajo. "Ob tem bi pozvali vse posameznike in društva, da v primeru prijav policijskim enotam posredujejo konkretne podatke, ki jih lahko v nadaljevanju tudi podkrepijo. Policija pa bo podatke preverila in v nadaljevanju ukrepala na podlagi zakonskih določil in stroke," je izpostavila Belajeva.